Koledar dogodkov

Andreas Brandstätter, leta 1975 na avstrijskem Spodnjem Štajerskem rojeni avtor je po osnovnem poklicu dipl. mentalni trener in dipl. trener osebnostne motivacije odraslih, piše knjige, dramska besedila, kratke zgodbe in vodi delavnice z maturanti, pedagogi in drugimi. Že trideset let se ukvarja z glasbo in je navdušen nad Gorenjsko (zanj Oberkrain) in njeno glasbo; posebno ljubi Avsenikove melodije. Je član avstrijskega Dua Bergauf, kjer poje, igra bariton, bas in kitaro. Iz občudovanja Avsenikove glasbe je napisal ljudsko igro Lepo je biti muzikant, ki smo jo imeli priložnost videti v okviru lanskoletnega festivala na Studencu; bil je navdušen nad izvedbo in spisal še nadaljevanje.

Lepo je biti muzikant, II. del je svojevrstno in neposredno nadaljevanje zgodbe prvega. Dogaja se šest let po sicer optimističnem razhodu nosilnega akterja prve zgodbe, ansambla Fantov pet. Zgodba pa je v obrisih taka: Vsi člani nekdanjega ansambla so že družbeno in poklicno uspešni – Miha kot zavarovalničar, Jani kot ženitni posrednik z agencijo, Jože kot profesor, Ivan kot gledališki in filmski igralec, Kristjan kot uspešen trener fitnesa, njihov nekdanji menedžer Samo pa je postal župan. Mihova starša vodita turistično agencijo, le gostilničar Karel je ostal stari Karel, čaka pa sina Žana, da se vrne iz hotelirske šole.

Ob praznovanju rojstnega dne Mihove hčerke Lucije, ko ta v roke znova vzame harmoniko, župan Samo zbrano družbo obvesti, da se je družina Avsenik namenila ansamblu Fantov pet podeliti posebno priznanje za ohranjanje Avsenikove glasbe in jih vabi na slovesno podelitev. Miha sprejme izziv in vabilo ter skliče ansambel in pevski tercet na vaje, ki jih bodo imeli v Karlovi znameniti gostilni, kamor Mihova starša vodita skupine turistov. Karlu, ki se počuti osamljenega, Jani v svoji ženitni posredovalnici najde primerno nevesto, Mihovo bogato teto Mici; ker pa ta od svojega moškega pričakuje, da bo športni tip in po možnosti bogat, se Karel odloči za trening s Kristjanom; rad bi tudi obogatel, zato se odloči igrati loto, k čemur ga spodbudita sin Žan, ki je končal hotelirsko šolo in se domov vrnil s prijateljem, francoskim kuharjem Henrijem.

Od tu se zgodba slikovito in napeto zapleta: ansambel s tercetom prizadevno vadi, Mici in Karel se pripravljata na poroko, Žan prenovi gostilno v moderno gurmansko restavracijo, ob čemer pa ima Karel pomisleke, ker se boji, da bo Henrijeva francoska kulinarika iz njegove gostilne izpodrinila slovensko. Razplet je zaradi Karlovega infarkta na poroki dramatičen, saj se zdi, da bo onemogočil celo nastop ansambla Fantov pet na slovesni podelitvi Avsenikove nagrade. K sreči se vse dobro izteče. Karel in vsi z njim spoznajo, da za srečo človek ne potrebuje denarja, temveč razumevajoče in ljubeče ljudi okoli sebe. Eno ključnih vlog pa tudi v tej ljudski igri nosi Avsenikova glasba, za katero Jožetova zaročenka Nina izjavi: »Ja, ja, France Prešeren, ko bi bil še živ, bi svoje priznanje z veseljem izročil Avsenikom.« Vodja ansambla Miha pa: »Glej, njihova glasba bo živela večno.«

Ludvik Kaluža

⇒ Rezervacija vstopnic

Andreas Brandstätter, leta 1975 na avstrijskem Spodnjem Štajerskem rojeni avtor je po osnovnem poklicu dipl. mentalni trener in dipl. trener osebnostne motivacije odraslih, piše knjige, dramska besedila, kratke zgodbe in vodi delavnice z maturanti, pedagogi in drugimi. Že trideset let se ukvarja z glasbo in je navdušen nad Gorenjsko (zanj Oberkrain) in njeno glasbo; posebno ljubi Avsenikove melodije. Je član avstrijskega Dua Bergauf, kjer poje, igra bariton, bas in kitaro. Iz občudovanja Avsenikove glasbe je napisal ljudsko igro Lepo je biti muzikant, ki smo jo imeli priložnost videti v okviru lanskoletnega festivala na Studencu; bil je navdušen nad izvedbo in spisal še nadaljevanje.

Lepo je biti muzikant, II. del je svojevrstno in neposredno nadaljevanje zgodbe prvega. Dogaja se šest let po sicer optimističnem razhodu nosilnega akterja prve zgodbe, ansambla Fantov pet. Zgodba pa je v obrisih taka: Vsi člani nekdanjega ansambla so že družbeno in poklicno uspešni – Miha kot zavarovalničar, Jani kot ženitni posrednik z agencijo, Jože kot profesor, Ivan kot gledališki in filmski igralec, Kristjan kot uspešen trener fitnesa, njihov nekdanji menedžer Samo pa je postal župan. Mihova starša vodita turistično agencijo, le gostilničar Karel je ostal stari Karel, čaka pa sina Žana, da se vrne iz hotelirske šole.

Ob praznovanju rojstnega dne Mihove hčerke Lucije, ko ta v roke znova vzame harmoniko, župan Samo zbrano družbo obvesti, da se je družina Avsenik namenila ansamblu Fantov pet podeliti posebno priznanje za ohranjanje Avsenikove glasbe in jih vabi na slovesno podelitev. Miha sprejme izziv in vabilo ter skliče ansambel in pevski tercet na vaje, ki jih bodo imeli v Karlovi znameniti gostilni, kamor Mihova starša vodita skupine turistov. Karlu, ki se počuti osamljenega, Jani v svoji ženitni posredovalnici najde primerno nevesto, Mihovo bogato teto Mici; ker pa ta od svojega moškega pričakuje, da bo športni tip in po možnosti bogat, se Karel odloči za trening s Kristjanom; rad bi tudi obogatel, zato se odloči igrati loto, k čemur ga spodbudita sin Žan, ki je končal hotelirsko šolo in se domov vrnil s prijateljem, francoskim kuharjem Henrijem.

Od tu se zgodba slikovito in napeto zapleta: ansambel s tercetom prizadevno vadi, Mici in Karel se pripravljata na poroko, Žan prenovi gostilno v moderno gurmansko restavracijo, ob čemer pa ima Karel pomisleke, ker se boji, da bo Henrijeva francoska kulinarika iz njegove gostilne izpodrinila slovensko. Razplet je zaradi Karlovega infarkta na poroki dramatičen, saj se zdi, da bo onemogočil celo nastop ansambla Fantov pet na slovesni podelitvi Avsenikove nagrade. K sreči se vse dobro izteče. Karel in vsi z njim spoznajo, da za srečo človek ne potrebuje denarja, temveč razumevajoče in ljubeče ljudi okoli sebe. Eno ključnih vlog pa tudi v tej ljudski igri nosi Avsenikova glasba, za katero Jožetova zaročenka Nina izjavi: »Ja, ja, France Prešeren, ko bi bil še živ, bi svoje priznanje z veseljem izročil Avsenikom.« Vodja ansambla Miha pa: »Glej, njihova glasba bo živela večno.«

Ludvik Kaluža

⇒ Rezervacija vstopnic

Andreas Brandstätter, leta 1975 na avstrijskem Spodnjem Štajerskem rojeni avtor je po osnovnem poklicu dipl. mentalni trener in dipl. trener osebnostne motivacije odraslih, piše knjige, dramska besedila, kratke zgodbe in vodi delavnice z maturanti, pedagogi in drugimi. Že trideset let se ukvarja z glasbo in je navdušen nad Gorenjsko (zanj Oberkrain) in njeno glasbo; posebno ljubi Avsenikove melodije. Je član avstrijskega Dua Bergauf, kjer poje, igra bariton, bas in kitaro. Iz občudovanja Avsenikove glasbe je napisal ljudsko igro Lepo je biti muzikant, ki smo jo imeli priložnost videti v okviru lanskoletnega festivala na Studencu; bil je navdušen nad izvedbo in spisal še nadaljevanje.

Lepo je biti muzikant, II. del je svojevrstno in neposredno nadaljevanje zgodbe prvega. Dogaja se šest let po sicer optimističnem razhodu nosilnega akterja prve zgodbe, ansambla Fantov pet. Zgodba pa je v obrisih taka: Vsi člani nekdanjega ansambla so že družbeno in poklicno uspešni – Miha kot zavarovalničar, Jani kot ženitni posrednik z agencijo, Jože kot profesor, Ivan kot gledališki in filmski igralec, Kristjan kot uspešen trener fitnesa, njihov nekdanji menedžer Samo pa je postal župan. Mihova starša vodita turistično agencijo, le gostilničar Karel je ostal stari Karel, čaka pa sina Žana, da se vrne iz hotelirske šole.

Ob praznovanju rojstnega dne Mihove hčerke Lucije, ko ta v roke znova vzame harmoniko, župan Samo zbrano družbo obvesti, da se je družina Avsenik namenila ansamblu Fantov pet podeliti posebno priznanje za ohranjanje Avsenikove glasbe in jih vabi na slovesno podelitev. Miha sprejme izziv in vabilo ter skliče ansambel in pevski tercet na vaje, ki jih bodo imeli v Karlovi znameniti gostilni, kamor Mihova starša vodita skupine turistov. Karlu, ki se počuti osamljenega, Jani v svoji ženitni posredovalnici najde primerno nevesto, Mihovo bogato teto Mici; ker pa ta od svojega moškega pričakuje, da bo športni tip in po možnosti bogat, se Karel odloči za trening s Kristjanom; rad bi tudi obogatel, zato se odloči igrati loto, k čemur ga spodbudita sin Žan, ki je končal hotelirsko šolo in se domov vrnil s prijateljem, francoskim kuharjem Henrijem.

Od tu se zgodba slikovito in napeto zapleta: ansambel s tercetom prizadevno vadi, Mici in Karel se pripravljata na poroko, Žan prenovi gostilno v moderno gurmansko restavracijo, ob čemer pa ima Karel pomisleke, ker se boji, da bo Henrijeva francoska kulinarika iz njegove gostilne izpodrinila slovensko. Razplet je zaradi Karlovega infarkta na poroki dramatičen, saj se zdi, da bo onemogočil celo nastop ansambla Fantov pet na slovesni podelitvi Avsenikove nagrade. K sreči se vse dobro izteče. Karel in vsi z njim spoznajo, da za srečo človek ne potrebuje denarja, temveč razumevajoče in ljubeče ljudi okoli sebe. Eno ključnih vlog pa tudi v tej ljudski igri nosi Avsenikova glasba, za katero Jožetova zaročenka Nina izjavi: »Ja, ja, France Prešeren, ko bi bil še živ, bi svoje priznanje z veseljem izročil Avsenikom.« Vodja ansambla Miha pa: »Glej, njihova glasba bo živela večno.«

Ludvik Kaluža

⇒ Rezervacija vstopnic