Koledar dogodkov

Poletje ob Baltskem morju. Vroče je in že več tednov ni deževalo. Pisatelj Leon je s prijateljem Felixom namenjen v počitniško hišo sredi gozda, da bi tam v miru končal svoj roman. Toda ob prihodu mladeniča ugotovita, da ne bosta sama: v kuhinji brni pralni stroj, na mizi so napol prazni kozarci za vino, po tleh pa ženska oblačila. V okoliških gozdovih medtem divja požar …

nagrade
Berlinale (srebrni medved – velika nagrada žirije); Palić (nagrada za najboljši film, nagrada FIPRESCI)

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

o avtorju
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, Petzold potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (Transit, 2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v 21. stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Pri nas smo si nazadnje lahko ogledali Undine (2020), zgodbo o mitološki vodni nimfi, ki si jo je režiser zamislil kot prvi del trilogije na temo naravnih elementov. Film je Pauli Beer prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije, igralka pa je eno glavnih vlog odigrala tudi v Petzoldovem drugem delu trilogije Rdeče nebo.

Film, v katerem priprava hrane in gurmanska strast nista zgolj obstransko opravilo, temveč osrednje gonilo pripovedi, s katerim liki izražajo medsebojno naklonjenost in ljubezen.
Leto 1885. Neprekosljiva kuharica Eugenie na idiličnem francoskem podeželju že dvajset let dela za slovitega šefa Dodina. V tem času sta se njuna gastronomska praksa in medsebojno občudovanje postopoma prelevila v romantično razmerje. Njuno sodelovanje vedno znova porodi vsakič nove zamisli za jedi, ki očarajo tudi najbolj priznane kuharske mojstre sveta. Po drugi strani pa se Eugenie nikoli ni želela poročiti z Dodinom, saj še vedno ceni občutek svobode. Možakar se zato odloči, da bo storil nekaj, česar ni še nikoli …

nagrade
Nagrada za najboljšega režiserja v Cannesu

o avtorju
Rojen je bil leta 1962 v osrednjem Vietnamu. Leta 1975 je z družino emigriral v Francijo, kjer je obiskoval filmsko šolo. S svojimi filmi je osvojil kar nekaj pomembnih lovorik: prvenec Vonj po zeleni papaji (1993) mu je prinesel cansko zlato palmo in cezarja za najboljši film, Kolo (1995) pa zlatega leva na beneškem festivalu.

iz prve roke
»Brillat-Savarin je prvi napisal delo o filozofiji gastronomije. Čudovita knjiga in čtivo, ki ga ne gre zamuditi. Navdihnila je velik del mojega filma. Izvemo, kako je v določenem zgodovinskem trenutku Francija vzpostavila red v gastronomiji. Francozi so bili tisti, ki so opredelili, da je jed treba pripraviti na prav določen način. Francozi so predpisali, kako pripraviti pogrinjek, kateri jedilni pribor in kozarci ustrezajo določeni jedi. Francozi so uveljavili spajanje okusov z dopolnjevanjem določene jedi z njej najprimernejšim vinom. /…/ Ni naključje, da se je francoska gastronomija ohranila kot vodilna v svetu.« –Trần Anh Hùng