Začasno bivališče, Na grad 25, Ig – 10 zgodb žensk na prestajanju zaporne kazni

Srečanja z ustvarjalci

Na zadnjem spomladanskem dogodku »Srečanja z ustvarjalci« v Knjižnici Domžale je potekala predstavitev knjige Začasno bivališče, Na grad 25, Ig ter pogovor o temah, ki jih odpira ta knjiga. Knjigo, ki je res vredna branja in v kateri je zbranih 10 zgodb žensk na prestajanju zaporne kazni na Igu, je uredila Milica Antić Gaber, sodelovale pa so še Deja Crnović, Nina Perger, Jasna Podreka, Darja Tadič ter avtorica fotografij Jasmina Vidmar. Projekt »Vključujemo in aktiviramo!« sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada (ESS).

Zadnjega spomladanskega pogovora Srečanja z ustvarjalci, ki ga s Knjižnico Domžale prireja Cveta Zalokar, ki je tudi vodila pogovor, so se udeležile urednica Milica Antić Gaber, Nina Perger ter fotografinja Jasmina Vidmar. Pogovor se je vrtel o knjigi, v kateri je opisano deset zgodb, ki so jih avtorice projekta pod vodstvom profesorice na filozofski fakulteti in raziskovalke sociologije spolov Milice Antić Gaber zbirale lansko zimo. Da je usoda, ki je doletela zaprte ženske, lahko zgolj stvar naključja in da za zapahi z nekaj nesreče in odvetniki, ki samo vlečejo denar in zavlačujejo postopke, lahko pristane vsak med nami, je ena od ugotovitev avtorice knjige, ki poskuša odpraviti prezrtost žensk in njihovih izkušenj v družbi ter odpre vrata v vsakdanje življenje v instituciji.

»Poleg že izdane knjige o migrantkah in še nenapisane o brezdomkah, knjiga Začasno bivališče, Na grad 25, Ig predstavlja drugi del trilogije o ženskah na robu. Trilogija se je ustvarjala iz feministične teoretske pozicije, da bi dali glas tistim, ki niso slišane. Dolžnost družboslovcev je opozoriti na obstoj ranljivih skupin v družbi,« je dejala Milica Antić Gaber na predstavitvi knjige. Na projekcijskem platnu pa smo si lahko ogledali fotografije Jasmine Vidmar, ki so bile posnete v Zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu. Fotografije vizualno pripovedujejo zgodbe zapornic.

Odlična knjiga z naslovom Začasno bivališče, Na grad 25, Ig, je zbirka desetih zgodb žensk, ki prestajajo kazen zapora v edinem ženskem zaporu v Sloveniji, na Igu pri Ljubljani. Iz pripovedovanja zapornic, ki so želele obelodaniti svoje predzaporniško in zaporniško življenje, te res lahko stisne pri srcu. Kako so obravnavane in zaznamovane v družbi čisto drugače, kot moški obsojenci. Devet let za gospodarski kriminal, v katerega so jih prisilile neplačniška nedisciplina, dve leti za poslovno goljufijo, da so lahko delavcem izplačali plače pred stečajem ali nekaj mesecev za 400 evrov ukradene hrane, da je lahko družina jedla. Je pa tudi precej obsojenih za kazniva dejanja, storjena v narkomanski omami, premišljeni zločini ali mala zla dela, da bi preskrbeli družino v državi, ki ti ne da živeti. Deset zgodb žensk, ki prestajajo zaporno kazen na Igu in ki so želele, da se obelodani neenakost med obsojenimi med obema spoloma, je izšlo v tej enkratni  knjigi.  V njej so avtorice knjige želele dati glas tistim, ki so v družbi malo slišane, torej  tistim z roba. S knjigo so se avtorice podale na pot v bolj ali manj neznano pokrajino zaporniškega sveta, v svet žensk, ki so morale osebno svobodo, svobodo gibanja, svobodo druženja z njim dragimi osebami začasno prekiniti.

Kot so povedale avtorice knjige, so zapor za ženske izbrale tudi zato, da bi zamajale precej razširjeno predstavo o spolni nevtralnosti totalne institucije. »Prav zato, ker totalne institucije niso spolno nevtralne, ženske vedno doleti hujša kazen kot moške. Tako ženski zapor legitimira nasilje, represijo, poniževanje in diskriminacijo, ki jih ženske doživljajo v vsakdanjem življenju na prostosti,« pravi Milica Antić Gaber. Avtorice knjige se v ta svet niso podale zato, da bi pokukale za težka zaporniška, oziroma grajska vrata in potešile svojo znanstveno raziskovalno  radovednost. Tja so se podale zato, da zaprtim ženskam dajo glas, da lahko povedo kdo so, kakšna življenja so živele pred obdobjem zapora, kako so se znašle za zapahi, kako tam živijo, o čem razmišljajo ter kako so se pripravljale na življenje onkraj zidov odvzete svobode. Ženskam na prestajanju kazni zapora so želele omogočiti, da širši javnosti skozi svoje zgodbe in s pogledom od znotraj same ponudijo v branje nekoliko drugačen pogled na zaporniško populacijo in morda spodbudijo k razmislekom in drugačnemu razumevanju tistih, ki se tam znajdejo. Še bolj pa je avtorice knjige vodila želja, da bi jih širša družba brez izkušnje zapora bolj sprejela nazaj, ko se vrnejo v rutino vsakdanjega življenja z željo zaživeti povsem normalno življenje.

V knjigi Začasno bivališče, Na grad 25, Ig,  lahko preberemo življenjske zgodbe desetih žensk, ki kazen prestajajo na Igu. Poleg Laure, Vilme, Teodore, Rozali in Shie spregovorijo še Ema, Luna, Nežka, Stela in Ajša. To so seveda izmišljena imena, saj z dogovorom z zavodom za prestajanje kazni  zapora niso smele objaviti pravih imen in priimkov, čeprav so nekatere zapornice želele tudi to. Ena od zapornic celo razkrije, da jo je lastna soba, jetniška soba na Igu, odrešila: »Verjamem, da je za marsikatero žensko tukaj zapor velik problem, a meni je rešil življenje.« Še več: »Ko se ozrem nazaj, sem preiskovalnemu sodniku in sodnici hvaležna, da sta me zaprla.«

Te ženske so na Igu pristale iz različnih razlogov kot so tatvine, poslovne goljufije, gospodarski kriminal, nasilje na delovnem mestu … Nekatere celo obžalujejo, da so ukradle tako malo: »Sedim za štiristo evrov ukradene hrane, da bi družina lahko preživela.  Če bi ukradla veliko vsoto, bi vsaj živela na veliki nogi. Ko bi šla domov iz zapora, bi vsaj nekaj imela.« Druge so nadvse začudene, da niso slovenske ječe bolj polne. Veliko je ljudi, ki imajo na banki kredite. Ogromno. V zaporu so punce zaradi kreditov. To lahko doleti čisto vsakogar. Vse pa se v jetniški sobi počutijo kot v lastni sobi. Vse so namreč povsem očitno potrebovale prostor, v katerem bi si lahko spočile od moških, od spon in partnerjev. Kot v knjigi pravi Shia: »Tudi jaz bi lahko naredila še kaj hujšega. Kdo ve, koliko časa bi lahko še zdržala vse tiste pritiske, maltretiranja? Tudi trpljenje ima svojo mejo.«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

 

Komentarji uporabnikov
Tagi