TurizemZgodovina

Se ga še spomnite? Rekli so mu Hruščov Tone iz Stoba!

Se ga še spominjate? Toneta iz Stoba, ki smo ga nenehno videvali v Domžalah. Včasih z biciklom v roki, največkrat pa peš. Bil je majhne rasti, čokate postave. Če pa si ga na hitro pogledal, se je zdel, kot da je sam Nikita Sergejevič Hruščov na obisku v našem kraju. Prav zaradi tega se je Toneta Sluge prijel vzdevek Hruščov Tone ali pa Hruščov iz Stoba.

Živel je na Taborski cesti v Stobu, malo preden zaviješ na Ljubljansko cesto. Dokler niso podrli majhne hiše, ki mu je dajala zavetje in predvsem toploto, je bilo še znosno. Ko so imeli lastniki druge načrte z zemljiščem, je padla hiša in Tone je naenkrat pristal v bližnji baraki. Ker je bil skromen človek, to zanj ni bil problem, samo da je bila streha nad glavo. Večji problem je bilo pozimi v mrazu. Ljudje so mu namreč odsvetovali kurjenje, da ne bi zažgal barake in še sebe poleg. Tega se je striktno držal, zato je vse zimske noči bolj ali manj zmrzoval. V baraki je ponoči zdržal tri, štiri ure, nato pa se je zunaj malo sprehodil, da se je ogrel, kmalu pa je že prišla prva jutranja rešitev, odprtje bifeja Rača. Pozimi je bil tam vedno med prvimi gosti in zvečer med tistimi, ki so ga morali prositi, da odidejo. Sem ter tja je Tone zakuril na dvorišču pred barako, da je kakšno srajco opral, saj se je držal tega, da mora človek ostati čeden.

Ko je prišla pomlad je rad poprijel za kakšno delo, če se mu je zljubilo. Velikokrat, ko sem šel tam mimo je imel na dvorišču kakšno kolo, obrnjeno naokrog, ki ga je popravljal. Tudi kakšno marelo je popravil ali še kakšno drugo malenkost. Je pa vedno rad spregovoril kakšno besedo z mimoidočimi. Spominjam se, da mi je velikokrat povedal, da je bil pri tem in onem, ki mu je pomagal prekopati vrt ali pri kakšnem drugem opravilu. Ob tem mi je vedno z nasmejanimi usti še povedal: »Veš potem mi je pa gospodar natočil dva deci«. To je bilo zanj veliko več vredno, kot pa denar. Seveda Tone ni bil brez denarja. Imel je pokojnino, saj je bil 36 let zaposlen kot skladiščnik, lesni delavec in rudar. Ker je bil znan obraz, so mu seveda mnogokrat ljudje plačali pijačo, drugače pa si je zapitke vedno plačeval sam.

Leta 1992 ga je Matjaž Brojan predstavil v tedanjemu lokalnemu časopisu To je to, v rubriki zelo znani obraz Domžal. Mesto pa je Hruščov Tone našel tudi v Brojanovi knjigi Počivajoči domžalski spomin – monografiji o nekdanjih Domžalah in ljudeh.

Brojan v članku opisuje njuno srečanje v začetku devetdesetih nekje v središču mesta, ko mu je na vprašanje, kaj dela, kaj počne v neprijaznih časih odgovoril: »Ih, kaj, kakšno kolo skupaj vržem, pa je! Če se mi ljubi seveda! Ampak zdaj ne, zdaj je mraz pa me zebe, zato večino časa preživim v lokalih, kjer je toplo, kjer se lahko ogrejem. Bom bicikel usposobil spomladi, ko bo topleje!« Zjutraj je med prvimi gosti, zvečer je med tistimi, ki jih je treba prositi, da odidejo. V Rači! V Rači ali kje drugje, kjer je toplo. Toploto pa potrebuje. Tone! Bolj kot karkoli je pomembna toplota, bolj kot hrana in pijača, ki se je tudi ne brani …

»Tone Sluga, Dolenjec iz vasi Podboršt pri Šentjanžu, je Domžalčan že kdo ve koliko let. Menda 30 ali več. Točnega števila se sam ne more spomniti. Odkar je tu, je iščoč čez leto sočloveka, pozimi toplote, velikokrat pa pijače. Tudi ta je – toplota. Zanj že je. Samotarja. Sem in tja mu jo kdo plača, pijačo, Hruščovu, sicer si jo plačuje sam. Ljudje ga nenehno zbadajo in opozarjajo, naj pazi, da ne zmrzne v tisti baraki, pa tudi naj si ne privošči, da bi zakuril. Utegne se zgoditi, da bi zakuril tudi sebe. Tega se boji, zato leži na hladnem«, v nadaljevanju članka piše Brojan

»Kurim pa ne« So mi zabičali, od hudiča so mi ostro zabičali, da si ne smem zakuriti. Sam bi pogorel, saj ležim dobesedno v lesu in v papirju. Še soseda Ivčka Cajhna bi zažgal. Pa še besedo sem dal, ki mora nekaj veljati,« je zatrdil Brojanu in nadaljeval: »Tri, štiri ure zdržim v tistem mrazu, potem pa vstanem, grem malo ven, na sprehod, pa se ogrejem. Kakšno uro hodim sem in tja, medtem pa že odprejo Račo. Toplo je, le kako uro rabim pa se pogrejem in je dobro. V življenju je bilo že vse mogoče. Kot otrok – bil sem star 12 ali 13 let, sem z ostalimi vrstniki stikal po gmajni in pobiral neraztreščene granate. Potem se je zgodilo in so šli prsti na roki! Odtlej sem bil v življenju skladiščnik, lesni delavec, rudar. 36 let delovne dobe sem napraskal, tako da osnovno preživetje vendarle imam. Kaj pa rabim drugega? Malo za pojest in za popit, pa za čevlje zaflikat. Saj ne rabim več! Poročil se nisem, otrok tudi nimam. Tri sestre pa imam, tu okrog živijo. Ena v Jaršah, druga na Rodici, tretja na Dolenjskem. Razumemo se ne posebno dobro, skregani pa tudi nismo!«

V nadaljevanju sta se dotaknila tudi Tonetovega zdravja. Povedal mu je, da bolan še ni bil in da zdravniške pomoči ne potrebuje. Mu je pa nekaj dni pred pogovorom z Brojanom, spodrsnilo pred barako in je padel ter se udaril po obrazu. Edina stvar, ki ga je skrbela takrat, je bila prihajajoča pomlad. Stran bo namreč treba. Kot je zapisal Brojan, je Baraka stala na parceli Mira Slevca, ki so jo imeli v planu, da jo bodo porušili, parcelo pa zravnali. »Kam bom šel? Še sam ne vem!«, mu je žalostno potožil Tone in nadaljeval: »Miro Slevec mi tudi išče kako mesto, kamor bi šel, pa slabo kaže.«

Za konec je Brojanu še povedal, da mora najprej prebiti to zimo, saj ga mraz precej zdeluje. »Kakšno kolo bomo spet popravil, če se mi bo zljubilo, pa malo bom šel okrog. Veste, ampak preživeli bomo. Povsod so ljudje, a ni res?«

Hruščov Tone je pokojni že veliko let. Je bil pa svoje dni življenja človek, ki si ga enostavno moral opaziti. Marsikdo bi rekel, da je bil čudak. Ampak, saj čudaki smo itak po svoje vsi. To je bil Hruščev Tone iz Stoba in njegov način življenja.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: arhiv Gašperja Dimca (To je To, št. 2 – leto 2, 12.2.1992)
Komentarji uporabnikov
Pokaži več