Radovan Hrast: Viharnik na razpotju časa

Srečanja z ustvarjalci

Radovan Hrast je bil partizan in zapornik Golega otoka. Je človek, ki je v življenju počel marsikaj in svoje spomine zbral v zanimivi knjigi z naslovom Viharnik na razpotjih časa. Je kot hrast – čvrst, trden, skoraj neminljiv. S kritičnim ter pronicljivim opazovalcem časa in ljudi se je Cveta Zalokar pogovarjala na Srečanju z ustvarjalci, ki je v Knjižnici Domžale potekalo v četrtek, 4. oktobra 2018.

Radovan Hrast, eden prvih zapornikov iz Slovenije na Golem otoku, kjer je bil zaprt skupaj trideset mesecev. To je bil čas, ki ga, kot pravi Radovan, ni. Radovan Hrast, za prijatelje Rado, je bil 15. februarja star 87 let. Tega dne leta 1931 se je Lojzki in Oskarju Hrastu v Bukovščici v Selški dolini rodil sin. Rodil se  je krepek, zdrav in prelep fantek, ki so ga poimenovali Radko.

Na pogovoru smo spoznali, da je to knjiga ne le avtorjeva, ampak predvsem naše zgodovine. Uporniške in žalostne, nesrečne, junaške in podle, slavne in krvave zgodovine … ekstremne v številnih, a bistvenih zadevah. Občudujemo lahko avtorjevo duhovno moč, korajžo in idejno pripadnost, njegovo nezlomljivo trdnost in vztrajnost v lastnem prepričanju, kljub težkim klofutam, ki bi ga lahko iztirile. Neverjetna je njegova ljubezen do staršev, Bukovščice, soborcev in prijateljev. Tega ne zmore vsak! Predvsem zato, ker se mu je zgodilo toliko hudega: kar dvakrat Goli otok, sinonim za trpinčenje, sledil je trd boj za preživetje in težko je bilo ostati človek z dostojanstvom. Čisti pogovor, kratki stavki, malo  olepšav, vse teče tako, kot da bi jo predstavljala igralska ekipa na odru, kot da je posneta na filmski trak. Ob branju knjige lahko spoznavaš, kako podobna so si taborišča po svetu. Izpovedal se je da je vedel, kaj je žica. In kaj je hrepenenje po svobodi, da se znajdeš doma, da vidiš materine oči, da greš lahko po svoje kamorkoli hočeš.

Pri trinajstih letih je bil partizan. Po vojni udarnik mladinskih delovnih brigad. Nato med prvimi “logoraši” Golega otoka, celo povratnik z vzdevkom Dvomotorec. “Delavci so v nekdanji Jugoslaviji dobro živeli. Nismo šli mi v komunizem, zavezniki so nas prodali Rusom. Živeli smo bolje kot Američani,” dodaja.

Ker so bili leta 1948 in 1949 v Jugoslaviji nemirni časi, saj je bil spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo zaradi resolucije Informbiroja na vrhuncu, so dijaki pomorske šole razpravljali tudi o političnih temah. Kritizirali so predvsem privilegije vodilnih komunistov in oficirjev. Rado je bil sprva zadržan, nato pa je pritrjeval njihovemu razmišljanju. To je bilo usodno. Sošolec, sodelavec Udbe ga je prijavil. Na predvečer dneva mladosti, 24. maja leta 1949, so ga zaprli in zaradi delovanja zoper državo obsodili na dve leti družbeno koristnega dela. Vklenjenega v lisice so ga skupaj s sotrpini pod plaščem noči odpeljali neznano kam. V Bakru so jih strpali na leseno barko in jih odpeljali na Goli otok.

»Goli, suhi in bledi, umazani od neprestanega bruhanja, stojimo na krovu. Znova zagrmi glas: Skočite v morje! Glavo pod vodo! Zdaj vem, da je konec. V nas uperjene brzostrelke bodo vsak hip zaropotale. Moj grob bo torej morje. Toda to je le vzgojni način kopanja ali umivanja. Nekaj deset metrov od obale stoji miza. Ob njej kup zaporniških oblek. Oblačim se … Nato sledi vpis v matično knjigo. Vpisan sem pod zaporedno številko 2. Zdaj sem informbirojevec na družbeno koristnem delu,« je zapisal Radovan Hrast v knjigi Viharnik na razpotjih časa, ki je dopolnjena izdaja njegove prve knjige Čas, ki ga ni.

Rado je kot eden prvih slovenskih zapornikov preživel na popolnoma golem otoku brez zelenja, sredi razbeljenih skal in silovitega britja burje, ki je v tem območju pod Velebitom najhujša, traja pa skoraj pet mesecev. Nato so ga spustili. Z ladjo Punat, ki je pripeljala na Goli otok največ zapornikov, se je vrnil na celino. Vendar je moral še za tri mesece na mladinsko delovno akcijo na gradbišče avtoceste pri Slavonskem Brodu. Za božič leta 1949 je prišel domov, vendar ni smel nikomur, niti domačim, črhniti, kje je bil. Vrnil se je na Reko, kjer je dobil delo v podjetju Jadrolinija, in nadaljeval šolanje. Udba ga je vztrajno priganjala, da bi ovajal svoje prijatelje in sošolce, vendar se Hrast ni dal. »Če sem na kaj ponosen, sem na to, da nisem oficirjem Udbe, ki so me klicali na pogovore, o svojih sošolcih, prijateljih, sodelavcih in profesorjih rekel niti besedice,« se spominja Rado.

Radu ni bila usojena svoboda. Nasedel je znancu iz Ljubljane, oficirju Jugoslovanske armade in sodelavcu Udbe, ki je udrihal čez razmere v vojski in Radu predlagal, da bi s hitrim motornim čolnom s Cresa pobegnila v Italijo. Zvečer 24. januarja leta 1951 se odpravi Rado na dogovorjeno mesto. Tam ga ni čakal prijatelj, ampak oficir Udbe, ki ga je aretiral maja leta 1949. Za povratnika Hrasta se je začela kalvarija. Kot »dvomotorec«, kot so pravili povratnikom na Goli otok, je doživljal najhujše oblike ponižanja in razčlovečenja. Bil je del »bande«, ki jo je bilo treba na vsak način prevzgojiti. Doživljal je krutost ljudi, kakršne niti zveri ne poznajo. Kljub težkim trenutkom, v katerih so številni zaporniki skušali samemu sebi vzeti življenje, spodbujanju nasilja zapornikov nad zaporniki in smrtonosnemu pohodu tifusa, je ostajal Rado razumen in pogumen. Njegovo drugo bivanje na otoku je trajalo 26 mesecev, dva meseca dlje, kot je bilo določeno. Zjutraj 1. maja leta 1953 je Rado potrkal na vrata šole v Olševku pri Preddvoru, kjer je bil oče ravnatelj.

Radovan Hrast je v življenju počel in doživel marsikaj. Igral je na kitaro in bas, delal je v Kranju in v Ljubljani, študiral in tudi plul po morjih sveta, in si s soprogo Danico ustvaril prijeten dom v Šmartnem ob Savi pri Ljubljani. Zadnja leta se z izletniki pogosto vrača na kraj mučeništva na Golem otoku in tudi na bližnji otok Grgur, kjer je kot zapornik gradil žensko taborišče. Z neverjetno energijo in pozitivno mislijo pojasnjuje svojo zgodbo otoka in časa, v katerem se je to dogajalo.

Na vprašanje, kako zmore tako sproščeno stopiti na otok in brez sovraštva in maščevanja govoriti o svojih rabljih, odgovarja: »Ko sem prvič kot svoboden človek stopil na Goli otok in strmel v upravno stavbo, za katero sem lomil in klesal kamen, sem se najprej vprašal, ali je sploh mogoče, da sem tukaj živ. Odprl sem šampanjec in ga natočil sebi in prijateljem! Na otok se ne vračam s sovraštvom. Nasprotno. Spoznavam, da mi ta kamen, ki ga tisočletja greje sonce in brije burja, daje neverjetno pozitivno energijo. Ko sem začel razmišljati o nas, zapornikih, in tistih, ki so nas fizično in psihično trpinčili, sem spoznal, da smo bili vsi na istem, da so bili morda naši rablji še večji reveži kot mi. Tako kot mi niso bili svobodni. Kot mi so trepetali, če bodo dovolj podložni svojim gospodarjem in če se bodo živi vrnili z otoka. Mi in oni smo bili ujetniki tistega časa. Zamerim pa takratnim partijskim funkcionarjem, da ljudem, ki se v tistem zmedenem času niso znašli ali ga niso razumeli, niso povedali resnice, ampak so jih po nedolžnem pošiljali v najhujše trpljenje!«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi