Smo se že kdaj vprašali, kateri je tisti pravi, mogoče čarobni, ali pa samo slučajni trenutek, ko sprožimo mehanizem fotoaparata, da bi zaustavili sliko in jo shranili za pozneje? Zakaj bi nekdo rad shranil videz stvari in svetlobe za nek drug čas, drugo razpoloženje? Od kod pride fotografija in kdo je tisti, ki jo naredi…?
»Z razstavo Anke Ažman v Galeriji Domžale se na videz bližamo odgovoru, pravo bistvo njenih fotografij pa se verjetno bolj odmika kot približuje. V tem umikanju pred preprostimi vprašanji nam odgovarjajo čisto majhni detajli v živobarvnih posnetkih: pike svetlobe v nadzemeljskih pogledih otroških oči, tolmunih iskrenosti in preprostih resnic«, je ob odprtju tokratne razstave dejal Jurij Smole.
Anka gre daleč; da bi videla, kako je tam svet drugačen, mogoče pa tudi, da bi videla kakšen je svet, ki ga zapušča in se vanj spet vrača. Pa se res vrne? Vsekakor – in ne kot popotnik, temveč kot lovec na podobe, verjetno tudi sama kot plen podob …
Smole je še povedal, da so njeni obiski sveta vse tisto, česar večina ne počne; vsakič se vrne drugačna, kot je šla, prav tako kot se vsi vsak dan spreminjamo, pa tega skoraj ne opazimo. Anka se spreminja tudi potem, ko je že doma: skozi inventure podob, posnetih v njeno mehanično ko in v času, ko se pripravlja na obisk sveta, jo podobe, ki se še niso zgodile, že kličejo, da jih vzame.
