Čebelarjenje v mestu – praksa in priložnosti

Čebelarsko društvo Domžale in Knjižnica Domžale sta v ponedeljek, 26. marca 2018, pripravila  zanimivo predavanje z naslovom Čebelarjenje v mestu – praksa in priložnosti. Čebelar in predavatelj Gorazd Trušnovec, predsednik Društva Urbani čebelar, je predstavil urbano čebelarjenje, ki je v zadnjih desetletjih vse bolj priljubljena dejavnost. Seznanili smo se tudi z možnostmi, ki se na tem področju odpirajo vsem, ki bi želeli čebelariti v mestnem okolju. Čeprav je bil njegov delovnik še nedavno sestavljen iz urednikovanja in pisanja filmskih kritik, je Gorazd Trušnovec danes predvsem čebelar. Spomini iz otroštva, prežeti s sladkobnim vonjem po medu, so ga pred šestimi leti zapeljali v čebelarske vode.

Vse zbrane je v uvodu predavanja pozdravil Andrej  Jus, predsednik Čebelarskega društva Domžale ter nato predstavil gosta Gorazda Trušnovca, ki nam je ob prezentaciji na projekcijskem platnu predstavil zgodovino urbanega čebelarjenja. Najstarejši neposreden dokaz organiziranega ukvarjanja s čebelami v mestih, so lončeni valjasti panji z arheološkega najdišča naselbine Tel Rehov iz desetega stoletja pred našim štetjem. Panji so se ohranili, ker je mesto zajel požar, v katerem je zgorela tudi glina, ki ji je bila s tem tako rekoč podarjena nesmrtnost. »Po rekonstrukciji naj bi na tej lokaciji pridelali do pol tone medu na leto. Verjetno je bila to prava gospodarska dejavnost,« je povedal Trušnovec. Starejši dokazi o obstoju čebelarjenja na območju naselbin, denimo jamske slikarije iz katakomb pred 9000 leti, slikarije iz egipčanskih grobnic in hieroglifi iz Mezopotamije, so posredni in zato manj verodostojni.

Gojenje čebel v mestih je staro vsaj 3000 let, toliko, kot so stara prva mesta. Mestni čebelarji so pravzaprav predhodniki klasičnih, pravi predsednik društva Urbani čebelar Gorazd Trušnovec. Tudi iz stare Grčije so ohranjeni le posredni artefakti, na podlagi katerih pa je mogoče sklepati o intenzivnem čebelarstvu predvsem na kmetijskih območjih, ne v mestih. Vseeno je urbana oblika čebelarstva obstajala na Agori v samem središču Aten. Iz srednjega veka dokazi o razširjenosti čebelarjenja na najbolj nenavadnih lokacijah prihajajo iz škotske kapele Rosslyn, kjer so med obnovo kamnite panje našli v nekaterih stolpičih. Nizozemska grafika iz leta 1670, ki v ospredju prikazuje čebelarja ob pletenem panju in v ozadju hišo, pa nakazuje, da panji nikoli niso bili daleč od človeških naselbin. Ob predstavitvi čebelarjenja po evropskih krajih, smo prišli tudi do slovenskih čebelnjakov, kar nekaj jih je izdelal tudi Jože Plečnik. Slišali pa smo tudi nekaj besed o čebelarju Antonu Janši in njegovem delovanju.

Razmere v mestih so za razvoj čebel odlične

Gorazd Trušnovec poudarja, da so v mestu, kjer posamezniki rastlinja praviloma ne škropijo, razmere za razvoj čebel odlične. Poleg tega je biotska raznolikost v mestih zelo velika. V Ljubljani imajo denimo čebele, ki letajo na pašo v premeru do treh kilometrov, na voljo številne parke, drevorede in drugo mestno zelenje. Za pašo so na voljo lipe, javorji, kostanji, vrbe, leske, pa tudi medovite trajnice, kot so denimo sivka, meta in melisa, žajbelj, materina dušica … Z izbiro pravih rastlin za vrtove in balkonska korita, lahko k še boljši paši za čebele pripomoremo prav vsi.

Želja, da postane čebelar, je v njem tiho tlela kar nekaj časa. »Čeprav pred tem o čebelarstvu nisem razmišljal, sem se še vedno spomnil tega prijetnega vonja po medu. Ko sem bil še majhen, je namreč stric svoje čebele vozil na pašo na Primorsko, saj so tam cvetele akacije. Med je potem točil pri noni in spomnim se, kako je cela hiša dišala po medu,« urbani čebelar obudi otroški spomin, ki ga je desetletji kasneje vzpodbudil, da se je še sam preizkusil v čebelarjenju.

Eno leto je samo bral strokovno literaturo in si prve izkušnje nabiral na strehi Cankarjevega doma pod budnim očesom čebelarja Franca Petrovčiča, nato pa je v panj naselil svojo prvo čebeljo družino. »Šele ko začneš delati, vidiš, da ti teorija sicer pri delu pride prav, a izkušnje so tiste, ki največ štejejo. Ko si soočen z živim organizmom, začutiš odgovornost, se navežeš,« pripoveduje čebelar. Zanj so čebele, čeprav zdaj skrbi že za več tisoč marljivih živalic, kot družinski člani, čebelarstvo pa poklic, za katerega je potrebna tudi strast. »Poznam čebelarje, ki so celo alergični na čebelji pik, a jim to pri delu ne predstavlja ovire. Ob piku je pravi čebelar žalosten predvsem zato, ker čebela zaradi tega umre,« pojasni sogovornik. Doda, da se ritmu čebel običajno prilagodi ritem cele družine: »Čebelarji na dopust hodimo pozimi. Pa tudi, ko sem kje v tujini, sem vedno pozoren na čebele, na tamkajšnje čebelnjake.«

Razmere za čebelarjenje znotraj ljubljanske obvoznice so po njegovih besedah optimalne, saj je v premeru treh kilometrov, kolikor dolgo pot čebela povprečno preleti med panjem in pašnimi površinami, dovolj zelenih površin. Težke industrije v mestu ni več, problematični bi lahko bili le drobni prašni delci, a po besedah Trušnovca ne vplivajo na kakovost nektarja, saj čebele medičino črpajo globoko iz cvetov. Že prvo leto se je pokazalo, da je v mestu mogoče odlično čebelariti, je povedal Petrovčič. »Biotska pestrost mestne vegetacije omogoča obilno pašo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Razvoj čebeljega  je buren, glavna skrb je preprečevanje rojenja.« Ker so se ob vesti o prvem medenem pridelku na strehi nacionalnega hrama kulture sredi Ljubljane pojavili komentarji, da je med »črn od smoga in poln svinca«, je vzorce poslal na analizo v referenčni laboratorij v Bremnu. Ta je pokazala, da v medu ni težkih kovin, pesticidov in drugih neželenih snovi, zato je neoporečen.

Mestni čebelarji imajo manj težav z zimskim odmiranjem čebel kot čebelarji na podeželju, saj se v mestih porabi manj pesticidov. Večinoma čebelarijo sonaravno, kar pomeni, da pred zimo ne iztočijo vsega medu, uporabljajo naravna zdravila in apitehnične ukrepe.

Leta 2016 je uspešno zaživel tudi projekt Čebelja pot Ljubljana, ki združuje lepo število partnerjev, povezanih s čebelami in čebelarjenjem, od izobraževalnih in kulturnih ustanov, ustanov, povezanih z zdravjem, do gospodarskih družb in seveda posameznih čebelarjev in čebelarskih društev. Da širitev urbanega čebelarjenja ne bi potekala povsem stihijsko, so skupaj z Mestno občino Ljubljana oblikovali smernice za urbane čebelarje. Določili so temeljne kvalifikacije zanje. Pa tudi osnovne standarde, ki določajo denimo nujne razmike med posameznimi panji. »V nasprotnem bi se lahko zgodil rop med družinami, širile pa bi se tudi različne bolezni,« pove Petrovčič in poudari tudi pomen tega, da so panji v mestu umaknjeni od ljudi. Ravno zato, meni, so ravne strehe med najbolj priljubljenimi lokacijami, na katere se postavljajo panji. Poleti, ko je na strehah velika vročina, saj so panji praktično od zore do mraka izpostavljeni soncu, do sedaj ni opazil kakega umiranja čebel, je pa poudaril, da morajo imeti stalno na razpolago vodo. Izvedeli smo še veliko dobrih in koristnih nasvetov. Več pa v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar