Boris Čok, varuh staroverske dediščine kraških prednikov

Srečanja pod slamniki

Na prvi spomladanski dan so v Slamnikarskem muzeju v Domžalah gostili posebno zanimivega gosta, ki prihaja s Krasa in počne veliko različnih stvari,  med drugim je ljubiteljski igralec in turistični vodnik, predvsem pa neumoren zbiralec ljudskega izročila ter preučevalec kulturne krajine. Lahko bi ga počastili z nazivom varuh staroverske dediščine svojih kraških prednikov. Med drugim je avtor knjige V siju mesečine. Z njim se je  nadaljevalo naše spoznavanje staroverske tematike, ki smo jo začeli s Pavlom Medveščkom –  le da  smo se tokrat podali v kamniti kraški svet in podzemlje. Boris Čok je edini turistični vodnik po kraških staroverskih obrednih prostorih.

Boris Čok je vse življenje po malem zbiral pričevanja starih o še živih staroverskih obredih, svetih krajih in običajih. Skriti kraji niso bili edini prostori čaščenja starih verstev. Boris Čok odkriva staroversko izročilo tudi na vsem vidnih mestih, kot so hišni portali ali kolone vhodov v borjače. V Lokvi je na nekem portalnem okvirju lepo videti izklesani praproti, ki imata vsaka 17 listov, skupaj 34 listov, kar pravzaprav pomeni številki 3 in 4, ki sta skrivni znamenji za bogova Triglava in Svetovida. Trojka je označevala Triglav, štirica pa Svetovida s štirimi glavami, ki je obvladoval štiri strani neba, štiri letne čase in štiri glavne elemente. Staroverska znamenja za Peruna, Kresnika, Velesa in Dajboga je mogoče najti izvezena tudi na narodnih nošah. Pred prihodom krščanstva ljudje na Slovenskem niso praznovali božiča, temveč so ob sončnem obratu častili rojstvo malega boga Svarožiča, ki je poosebljal mlado sonce. V teh dneh so staroverci na Krasu zakurili sveti ogenj. Dlje je gorel, boljša letina se je obetala.

V šoli o verovanju naših prednikov ne izvemo tako rekoč nič. Marsikomu danes naši stari bogovi, na čelu z bogom Triglavom, ki je bog vesolja, sploh niso znani; da ne govorimo o Belinu, bogu svetlega neba, pa o Svetovidu, bogu vidnega sveta, in o Zemlji, ki je boginja mati. Mogoče se nam nekje zadaj v malih možganih nekaj malega sanja o Živi, ki je slovanska boginja življenja, o Babi, materi zemlji, Mori, Morani, boginji smrti, pa že spet ne vemo nič. Boris Čok je ni zadovoljen z našim šolskim sistemom, saj naši otroci o tem v šoli ne izvedo ničesar. Zakaj je naša zgodovina za nas manj pomembna, kot sta antika in stari Rim, to je vprašanje, na katero bi rad dobil odgovor. Doslej ga še ni. Je pa Boris Čok povedal, da je našel učbenik od svojega dedka iz leta 1906, kjer pa je ena stran posvečena slovenskim božanstvom.

Cveta Zalokar je na Srečanju pod slamniki gostila Borisa Čoka, zbiralca ljudskega izročila in preučevalca kulturne krajine.

 »Boljši izraz za ta sklop verovanj je pravzaprav naravoverstvo, saj je vse, kar zajema izraz staroverstvo, povezano z naravo, ki so jo spoštovali in častili in ji vračali, če je bilo treba, tako da se je lahko obnavljala,« pravi Boris Čok. In kaj ima Čok s čoki? Zagotovo nekaj skupnega!  In pove zgodbo svoje družine, ki se je pred stoletji ukvarjala s pobiranjem hrastovih čokov in tako dobila tudi priimek. To so počeli, dokler povpraševanje po njih ni zamrlo, nato pa so se preusmerili v kamnoseštvo. Njegov praded je leta 1906 izdelal kamnite stopnice za zvonik cerkve svetega Marka v Benetkah. Sam pa je pred leti na Krasu gostil angleškega kraljevega zidarja in ga učil graditi suhe zidove.

Boris Čok prihaja iz Lokve na Krasu. Od leta 1967 se ljubiteljsko ukvarja z zbiranjem ljudskega izročila, proučevanjem kulturne krajine, naravne in zgodovinske dediščine okolice svojega kraja in Krasa. V zadnjem desetletju je tako sodeloval pri več dokumentarnih filmih, ki so jih posneli. V filmih obravnavajo Kras in njegovo bogato dediščino, med drugim pri dokumentarnih filmih »Osvatina- poganski ogenj« in »Sveta voda Vročka«  obravnavajo tudi staroversko tematiko. Ob pogovoru, ki ga je vodila Cveta Zalokar, nam je na projekcijskem platnu prikazal mnogo zanimivih skal, jam, slike iz narave … Gost večera  se ukvarja  tudi z gradnjo in obnavljanjem kamnitih zidov in kamnitih pastirskih hišk in na ta način skrbi za njihovo ohranjanje in prepoznavnost. Znanje je pridobil s pomočjo svojega očeta in izročila pastirjev kot samouk. Leta 2010 je izdelal tudi tri tematsko vodene poti v okolici Lokve na temo staroverskih svetišč in kamnitih pastirskih hišk. V  letu 2013 je izdal knjigo z naslovom »V siju mesečine. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice«.

Boris Čok je edini turistični vodnik po kraških staroverskih obrednih prostorih.

Knjiga, ki jo je gost večera Boris Čok imel s seboj na pogovoru, je redkost v evropskem merilu za področje predkrščanskih verovanj. Posebna dragocenost je, da gre za zapis iz prve roke, tako kot so avtorju pripovedovali njegovi najbližji, babice, dedki in vaščani, ki so ohranjali predkrščanska verovanja in obrede vse do minulega stoletja. Knjiga je zato neizčrpen vir staroverskih praks, verovanj, svetih mest in drugega folklornega izročila v vaseh Lokev, Prelože in njihovi bližnji soseščini. Kot taka je eden temeljnih virov študija mitologije pri Slovanih in tudi splošno ter spomenik povezanosti kraške narave in njenih ljudi.

Na predavanju Staroverstvo na Krasu, je gost predstavil teme, ki jih obravnava tudi v omenjeni knjigi. Izvedeli smo veliko zanimivega o staroverskih obredih v ljudskem izročilu Lokve in okolice, o ohranjanju tradicije staroverstva v kraških ženskih nošah in staroverskih simbolov v kamnoseštvu ter o staroverskem pomenu ledinskih imen. Zato deluje tudi društvo starovercev, ki ni verska skupnost, ampak se ukvarjajo z zbiranjem in raziskovanjem te staroverske kulture, ki je še dandanes prisotna v zahodnih krajih, ampak mnogo domačinov o tem noče govoriti, dokler ne dobijo zaupanja v raziskovalce.

Na Krasu so ohranjali predkrščanska verovanja in obrede vse do minulega stoletja.

Za praznike bo tudi sam opravil kakšen obred. Večer pred srečanjem se je poklonil soncu, ki je znova dobilo moč. »Ne zaradi verovanja, sam si danes že znam razložiti pojave, ki si jih moji predniki niso zmogli in so zanje iskali odgovore v božanstvih, temveč zaradi spoštovanja do njih in njihove dediščine.«

Pogovor je minil po skoraj treh urah pripovedovanja, prikazovanja slik, spraševanja obiskovalcev, ki jih je zanimalo marsikaj v zvezi s to tematiko. Predavanje si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto: Miro Pivar; Video: Simona Pivar

 

Komentarji uporabnikov
Tagi
Pokaži več