Opozorilni shod slovenskih nogometnih trenerjev

Koronavirus oziroma ukrepi povezani z njim, vse od marca lani niso prizanašali nobenemu segmentu življenja v Sloveniji

Že na samem začetku, je treba povedati eno stvar. Slovenski nogomet tako v klubskem kot reprezentančnem pogledu, že dolgo caplja oziroma zaostaja za ostalimi nogometno razvitimi državami. Pred dnevi je bila objavljena lestvica, ki prikazuje finančno kondicijo nogometnih klubov s področja bivše Jugoslavije. Na lestvico so se uspeli uvrstiti le trije slovenski klubi (Maribor, Celje, Olimpija). In, ko človek pogleda razliko med letnim proračunom zagrebškega Dinama na eni in ljubljanske Olimpije ali Celja na drugi strani, dobi enega od odgovorov na vprašanje, zakaj ima Hrvaška, ki je po številu prebivalcev le enkrat večja od Slovenije, reprezentanco, ki se ji uspe uvrstiti v finale svetovnega prvenstva v nogometu, Slovenija pa se na svetovno prvenstvo ne uspe kvalificirat že vse od leta 2010. 

A finančne težave nikakor niso edina težava, ki pesti slovenski nogomet in šport nasploh.

Zaradi ukrepov povezanih s koronavirusom, se je lani v Sloveniji do konca odvilo dogajanje le v prvi slovenski nogometni ligi. Tekmovalno dogajanje od druge do pete lige, je bilo predčasno prekinjeno tako v spomladanskem kot jesenskem delu sezone. Pravzaprav je bila Slovenija ena od le osmih evropskih držav, ki je prekinila tekmovanja v nižjih nogometnih ligah. Zakaj je temu tako, bi verjetno morali povprašati določene ljudi na ministrstvu za šolstvo in šport, ki trdijo, da je lahko trening prek zooma enako učinkovit in uspešen, kot trening v živo.

Dejstvo je, da marsikateri od manjših nogometnih klubov (takšni so v Sloveniji v večini), te krize ne bo preživel. Žal. Dejstvo je tudi, da se veliko otrok, ki so aktivno trenirali v mladinskem pogonu, ne bo vrnilo na treninge. Dejansko smo izgubili eno celo generacijo talentiranih, perspektivnih športnikov. Dejstvo pa je tudi, da bo posledično slovenski nogomet zdaj še bolj zaostajal za razvitimi. Vse to je kolateralna škoda neke krize, ki se je začela kot zdravstvena kriza, a se nadaljevala kot socialna in gospodarska kriza.

Slovenski šport je bil v tej zgodbi pozabljen od vseh in vsega. Naši politiki se strašno radi fotografirajo s slovenskimi športnimi junaki, ko le ti domov prinesejo pokale, medalje, naslove prvakov. Ko pa soji žarometov in bliskavice fotoaparatov ugasnejo in je treba športu vsaj malce finančno pomagati, pa ni nikjer nikogar. Vlada je namreč sprejela osem protikoronskih paketov za pomoč državljanom. Pomoč športu ni našel svojega mesta nikjer.

V slovenskem nogometu deluje več kot 1300 trenerjev, ki so v lanskem letu izgubili znaten del dohodka. Ni treningov, ni vadbe, ni tekem, ni honorarja. Zato so se odločili za protestni shod, ki se je zgodil včeraj ob 16:00, na nogometnih igriščih širom Slovenije. Pobudi so se pridružili tudi trenerji NK Radomlje, prvouvrščenega kluba 2.SNL.

Sporočilo je jasno: igrišča so pripravljena. Trenerji tudi. Čakamo le še fante, da se zapodijo za žogo. Oziroma zeleno luč, da se to lahko zgodi.

Dovolite nam trenirati. Pustite nam igrati.

Avtor: Dušan Jambrošič; Foto: NK Radomlje

 

Tagi