29. oktobra 2020, je Stane Benkovič iz Doba praznoval svoj življenjski jubilej – 80. rojstni dan, ki je bil tako zanj kot tudi zame, ki Staneta poznam že vrsto let, priložnost za podrobnejši pogled na delovno in življenjsko pot človeka, ki mu je življenje prinašalo mnogo izzivov, mnogo prijetnih trenutkov, manjkalo pa ni niti razočaranj. Vse to ostaja v spominih jubilanta, ki se je loteval različnih področij življenja in dela ter bil po njih znan ne le v naši občini, temveč tudi širše. Pa naj gre za poklic, učenje bodočih voznikov, nogometno sojenje, ustanovitev in delo z nogometašicami, prizadevanja, boj proti kajenju, pomoč bodočim najlepšim dekletom, pa tudi narodno-zabavnim ansamblom, ali pa novinarsko delo, ki bi ga našli tudi v katerem od izvodov Občinskega poročevalca ali Slamnika.
Z dogodki iz njegovega življenja bi lahko napisali več knjig
Vse to je opravljal z veliko entuziazma, energije, želje po uspehu, predvsem pa je bil vselej pripravljen v nova in nova poglavja svojega življenja vlagati veliko svojih moči in prostovoljnega dela, neredko tudi finančnih sredstev. Zdaj, ob visokem življenjskem jubileju, je vesel, ker vsi niso pozabili nanj; srečen, ker kljub kar nekaj nesrečam, in to težkih, ostaja še kar, bi rekel sam, zdrav, s spomini, ki jih obuja ob gledanju tisočerih fotografij z vseh področij dela. Rad skrbi za sadovnjak okoli domačije na Gubčevi cesti v Dobu, rad kaj speče, posebej za moj obisk je bilo na mizi okusno jogurtovo pecivo. Rad se pogovarja. Z dogodki iz njegovega življenja bi lahko napisala več knjig. Bogate bi bile s fotografijami in v njih ne bi manjkalo zgodb – prijetnih največ. Ob življenjskem jubileju si lahko preberete kratko predstavitev Staneta Benkoviča, ob kateri se boste morda spomnili tudi katerega od srečanj z njim. Priložnosti zanesljivo ni bilo malo.
Prva od petih težkih nesreč v življenju
Začela sva z 29. oktobrom 1940, njegovim rojstvom v družini Benkovič. Oče Vinko je bil gozdar in zaradi njegove službe so se kar precej selili, mati Betka, trgovka, je na domačiji v Kopišah v bližini Kamniške Bistrice skrbela zanj ter sestri Frančiško – Frido in Matildo – Tilko. Sedem let je bilo med vsakim razlike, in ko je šel eden v šolo, ga je drugi nadomestil doma. Spominja se šolskih dni na gradu Zaprice, dijaškega doma in rabutanja jabolk v bližnjih sadovnjakih, igranja kavbojev in indijancev, peke palačink v naravi, pa igranja tenisa in odbojke, lepi spomini, tudi na sošolko Emo Prodnik. Prav ob koncu osnovne šole se mu je zgodila prva od petih težkih nesreč v življenju. Padec s kolesom in nekajmesečno okrevanje je preprečilo šolanje v srednji šoli. Imel je različne želje, ampak tista, da postane ‘cukerpekar’ je bila največja. Čisto slučajno sta z mamo v Domžalah srečala peka Vovka iz Lukovice, ki je ob kruhu pekel tudi piškote. Mladi Stane je tako začel svojo pot peka v Lukovici, teoretična znanja pa je pridobival v živilski šoli v Mariboru. Medtem so se preselili na Kolovec, usoda pa jih je, čeprav so z gradnjo hiše začeli v Stahovici, leta 1962 pripeljala v Dob, kjer so si na mestu nekdanje delavnice uredili dom. Stane si je pridobil poklic peka, nato pa služil vojsko na Kosovem, kjer je v glavnem pekel kruh, ob prijateljevanju z enim od vojakov pa dobil prva znanja o motornih vozilih. Po prihodu domov je nadaljeval svojo pekarsko pot, morda ste se z njim kdaj srečali tudi v Pekarni Kancilija, kjer je preživel kar nekaj let. Za prvo plačo si je kupil kolo, nato je sledil moped, izpit zanj in nato izpit za avto. Bil je prepričan, da ga ne bo naredil, pa ga je, in leta 1966 postal tudi inštruktor vožnje.
V skoraj 20 letih je kar blizu ali celo več kot 1500 pomagal do šoferskega izpita. Deloval je tako v okviru AMD Domžale kot Kamnik, še danes pa je član Združenja šoferjev in avtomehanikov in prijetnih srečanj in obujanja spominov.
Slučaj ga je pritegnil tudi v nogomet
Nekoč je opazil plakat z vabilom za opravljanje tečaja za nogometne sodnike. S prijateljem Rajmondom Velepičem sta uspešno opravila izpit in Stane je nato sodil številne tekme – največ v okviru nekdanjega ljubljanskega nogometnega okoliša. Postajal je znan telesnokulturni delavec v občini. Z nogometom se je še posebej povezal, ko je bil pobudnik za ustanovitev ženskega nogometnega kluba v Domžalah. Ženska nogometna ekipa Domžal je igrala doma in v tujini, močno zgražanje v Domžalah pa je povzročila napoved nogometne tekme med dekleti in fanti. Stane je zaradi tudi drugih nestrinjanj Domžale zapustil, nato pa bil zraven pri začetkih in uspešnem delu nogometne ekipe v okviru Železničarskega nogometnega kluba Ljubljana. Z njim so sodelovali v tedanji jugoslovanski ženski nogometni ligi. Sicer se potovanj z ŽNK Domžale rad spominja, čeprav so bile sicer povsod finančne zadeve zelo neurejene in je moral marsikdaj za pokritje izdatkov seči v svoj žep. Kljub temu se s ponosom spominja začetkov ženskega nogometa v Domžalah še danes rad pogleda tekme nogometašic. Poleg nogometa edini šport je leta 1982 postal skoraj uradni piarovec motokrosistov in eden izmed redkih, ki je spremljal in posredoval vse rezultate in fotografije. Rad se spominja teh časov, posebej odličnega Marjana Avblja, s katerim je pripravil pogovor za tedanji Občinski poročevalec kar v avtu – na vožnji s tekme v Bolgariji, lepi so tudi spomini na udeležbo na različnih turističnih rallyjih – tudi v tujini.
Boj proti kajenju
Najini poti sta bili najbolj blizu, ko sva oba delala v vodstvu nekdanjega Društva nekadilcev, ki je imelo sicer sedež v Ljubljani, sestajali pa smo se v Domžalah in pod vodstvom Antona Dolenca izpeljali vrsto aktivnosti in opozarjali na nevarnost ter posledice kajenja. Izdajali smo krajše brošure, pisali prispevke za medije in skušali biti koristni. Malce za šalo mi ob tem pove, da je bil kar nekaj let zaposlen v Tobačni tovarni, kjer niso prav z velikim posluhom spremljali njegovega boja proti kajenju.
Fotoaparat ga spremlja že celo življenje
Ne smem pozabiti, da je fotoaparat tisti, ki Staneta spremlja vse življenje. Koliko tisoč fotografij je pravzaprav posnel, ne ve niti sam, ve pa, da jih je in jih še rad deli s tistim, ki jih fotografira, pa tudi, da ne ve čisto točno, koliko škatel za čevlje je napolnil z njimi. Ob tem še podatek, da je shranjeval tudi objave vseh svojih prispevkov in da je seštevek vseh časopisov in revij pokazal, da je v svojem življenju sodeloval kar z več kot s 30 revijami in časopisi. Največ prispevkov je bilo o športu, niso pa bili redki tudi pogovori z najbolj znanimi športniki, napisal pa je tudi kar nekaj kritičnih člankov in z njimi opozarjal na tedanje probleme v družbi.
Jubilant se rad spominja tudi čudovitega sodelovanja z modnim kreatorjem Ivanom Debevcem iz Mengša pri organizaciji mnogih modnih revij. Z njimi so se predstavljali v številnih krajih po Sloveniji, najbolj pa se spominja gostovanj v Afriki, kjer so ob modnih revijah nastopali najbolj znani slovenski pevci, kot je Marjana Deržaj, zraven je bil tudi Pero Dimitrijevič, sodeloval pa je tudi s Tomažem Habetom. Lepi pa so tudi spomini na sodelovanje z nekaterimi ansambli, najbolj se spominja ansambla Pomlad. Vodja je bil Emil Spruk, pevki pa sestri Regina in Vilma Jerman, s katerima je tudi pripravil pogovor za časopise.
Pa še na nekaj ne smem pozabiti. Stane Benkovič je bil namreč tisti, ki je najlepša domžalska dekleta popeljal med najlepša v Sloveniji. Nisva naštevala vseh, pač pa sva se najbolj zaustavila pri prvih dveh dekletih: Slavici in Majdi, ki ju je naključno srečal, ko sta na Prevojah štopali, nato pa ju prijavil na tekmovanje za miss Slovenije in druga tekmovanja. Lepi dekleti sta se povzpeli med najlepša v Sloveniji, podobno pa se mu je zgodilo še večkrat. Rad se spominja deklet, svoje skrbi zanje in rad pokaže njihove fotografije, ki jih skrbno hrani. Med njimi je tudi fotografija Monike, njegove največje ljubezni v življenju. Ob tem me opozori na eno redkih svojih ‘slabih’ lastnosti: rad zamuja. Ampak, tisti, ki Staneta poznajo, vedo, da pride, čeprav z malo zamude …
Omeniti pa moram še njegovo sodelovanje pri nekoč med mladimi zelo priljubljeni reviji Antena, ob kateri je Stane spoznal znamenita Tofa in Lucuja ter veliko sodeloval z njima, tako pri izboru najlepših deklet kot pri začetkih igranja nogometa, saj je bila prav Antena tista, ki je spodbujala tovrstne aktivnosti med mladimi.
Jesen življenja
Sicer je jesen življenja Staneta Benkoviča, kljub zdravstvenim težavam, lepa in še vedno koristna. Dobro se počuti v zelo delavnem Društvu upokojencev Naš Dom Dob, kjer so vsem letošnjim jubilantom že pripravili prijetno srečanje. Je član kar dveh skupin združenja Jesenski cvet, ki ju rad obiskuje, rad se udeležuje srečanj nekdanjih sodelavcev in prijateljev v okviru Združenja šoferjev in avtomehanikov, rad se vozi z avtom, prebere časopis, medtem ko TV ne gleda. Veliko razmišlja, povezuje mladostne izkušnje in spomine jeseni življenja in rad živi.
Hvala, jubilant Stane Benkovič, in veliko zdravja in prijetnih trenutkov ti želimo, pa da se še velikokrat srečava na kateri od številnih prireditev, ki jih rad obiskuješ. Z vsemi, ki bodo brali najin pogovor, pa naj deliva naslednje tvoje razmišljanje:
»Usoda nam je položena v zibelko, a bodimo vedno optimistično prepojeni s svežo energijo z domačega okolja. Zbližujejo naj nas čustva, nenadna, a prijetna srečanja, hrepenenje, nepozabna doživetja, romantičen nemir in nova spoznanja te dane ljubezni. Srečni so le tisti, ki dojamejo resnično srečo, ki ni v bogastvu, ampak v navdihu, čutnosti, harmoniji življenja in iskrenosti nasmeha.«
Naj te besede, tudi tebe ob čestitkah za življenjski jubilej, spremljajo v prihodnje.
Avtorica: Vera Vojska; Foto: Karin Božič Zupančič
