Nežne besede #Ajdapiše

Nežne besede, ki jih potrebujemo, morda celo bolj kot kadarkoli prej v zgodovini.

Pri svojem tedenskem pisanju kolumn za Domžalca se namerno izogibam aktualnim (političnim) temam. Izogibam se podajati komentarje na aktualne dogodke, kot je recimo cepljenje proti koroni, saj s svojim pisanjem ne želim prilivati olja na ogenj v debatah, kjer si na enem ali drugem koncu. Ne želim, da se vrzel med nami še veča, temveč želim, da se manjša. S svojim pisanjem želim ljudem dati misliti, vendar pa hkrati želim predvsem motivirati. Želim, da se ljudje vrnemo k sebi – da postavimo več kritičnih vprašanj sebi in ne drugim ter družbi. Kajti verjamem, da je odgovor dobrega sobivanja, dobre družbe ravno v tem, da vsak zopet pomete le svoj prag. Ker ga danes ne. In to vidimo, ko spremljamo dogajanje na Triglavu ter vse kasnejše odzive. To je le še en primer v zadnjem času, ki nas postavlja na dva bregova. Z izjemo kratkih prebliskov, tistih bleščečih trenutkov slovenskih športnikov, se ves čas postavljamo na robova, radikalno stran drug od drugega. Ostro stojimo nasproti drugemu polu, ki ga kritiziramo. Toda, kje so meje naše kritike? Kje so meje našega obnašanja? Kje je nivo naše komunikacije?

Še nikoli prej v zgodovini nismo imeli toliko raziskav na področju sovražnega govora in primerne komunikacije, še nikoli prej tudi toliko pravno zavezujočih dokumentov o omenjenih področjih, pa vendar se zdi, da nismo nič boljši kot smo bili. Vendar pa ni prav, da na preteklost gledamo le nostalgično. Zagotovo so se odnosi v teh letih spremenili tudi na bolje. Bila so obdobja v zgodovini, ko ni bilo objemanja med prijatelji in obdobja, ko svojim lastnim otrokom nisi kar tako dal lupčka in jim rekel, da jih imaš rad. Naredili smo pomembne korake na področju pozitivne psihologije, torej odnosa, ki ga imamo do drugih in pa predvsem tudi do sebe. Toda, bila so obdobja v preteklosti, ko so se ljudje vikali. Ko so svoje starše celo onikali. Kakšen odnos do ljudi pa imamo danes? Zakaj so družbena omrežja polna grdih besed, žaljivk? Kdo so ti ljudje, ki uporabljajo te besede in ali jih uporabljajo tudi v živo? Ali so to tisti, ki so bili vzgajani le in zgolj v duhu individualizma? V duhu novega sveta, da jim mora biti vse narejeno po meri, da se bo svet prilagajal njim, kot se morajo v šolah dandanes prilagajati učitelji in učni načrti vsakemu učencu posebej? Če poznamo poslovni bonton, gozdni bonton in še marsikateri drug bonton, zakaj pa ne govorimo o Facebookovem bontonu oziroma bontonu družbenih omrežij?

Sprašujem se, kako naj v tem svetu otroke učimo lepe komunikacije, hkrati pa jim razložimo, da obstajajo ljudje, ki na družbenih omrežjih zlivajo gnoj? In tisto, kar nas vse zares skrbi je, da se bo ta gnoj iz interneta preselil na ceste. Da se bomo z neznanci kregali na cesti, si grozili, se drli drug na drugega in se obkladali z vsemi grdimi besedami, ki si jih niti ne želim ponoviti, zapisati. Ali se bo to zgodilo? Oziroma ali se to že dogaja? Ko se posamezniki derejo na prodajalke in varnostnike, ker morajo nositi maske? Se je ta posameznik sposoben kritično vprašati, ali se dere na pravega in kaj imata prodajalka ter varnostnik s tem? Ko se deremo na poštarje, ker bojda delajo prepočasi. Ali smo pomislili, če jih je dovolj in čigava je zares krivda?

Trditi, da tega ni bilo v preteklosti, bi bilo zopet nostalgično. Ljudje imamo dva pogleda na zgodovino in oba sta subjektivna. Bodisi smo nostalgični in preteklost olepšujemo, povzdigujemo, ali pa jo kritiziramo, obsojamo, zaničujemo. Pa to ne govorim le o slovenskem odnosu do polpretekle zgodovine, temveč o našem dojemanju zgodovine na sploh. Že prvi zgodovinarji v antičnih časih so vedeli, da zgodovino pišejo zmagovalci in da nas bodo pretekle zgodbe zanimale le, če jim dodamo čustveno konotacijo. Naredimo junake, ustvarimo dve strani – zlobne in dobre fante. Resnica pa je vedno barvita, nihče ni dober, nihče ni slab v celoti in preteklost je zapletena.

V antičnem Rimu so zelo radi risali vulgarne grafite in tudi iz latinščine izhaja kar nekaj pikrih kletvic. Tudi opisovanje politikov ni bilo popolno nedolžno. Grda komunikacija je torej obstajala tudi v preteklosti. Razlika je v tem, da imamo danes internet – da je komunikacije neskončno več, hkrati pa je tudi veliko hitrejša in globalna.

Vemo, kaj je sovražni govor. Ne zato, ker smo prebrali definicijo, temveč ker kot ljudje razumemo razliko med sovražnostjo in nežnostjo. Argumentiranja s sovražnostjo ne podkrepimo. Žal je dejstvo, da dandanes mnogokrat ljudje ne želijo poslušati tehtnih argumentov, temveč raje verjamejo v svoje prepričanje. Logika pa ni vera, ni zaupanje, temveč so podkrepljena dejstva. Kljub temu, da ne vemo, kako prepričati ljudi z argumenti in kaj storiti, »ko logika odpove«, pa sovražnost ni odgovor.

In česa potrebuje več ta svet? Nežnosti v besedah. Poezije. Navsezadnje tudi pravljic in to ne za otroke, temveč za odrasle. Niso otroci tisti, ki uničujejo ta svet. Otroci so kvečjemu tisti, ki ga lepšajo, nas nasmejejo in nam dajo smisel, da delajo dobro. Zakaj torej otrokom beremo lepe pravljice, sami pa čitamo gnoj na Facebooku? In ne govorim o srečnih koncih v pravljicah, temveč o lepem jeziku, lepih besedah, mirnem načinu komunikacije. O poudarjanju dobrote, etike in lepote sveta. Tega bi si želela več. In veste, ko to pišem, razmišljam, ali bom označena kot tolikokrat poprej, da sem zasanjana in sanjaška. Da realen svet ni tak, temveč je krut.

Otroke prepričujemo, da verjamejo v Božička, ker je to nekaj lepega, čarobnega. Mar ni zares lepo in čarobno tudi to, da si s svojimi najdražjimi za božič izmenjamo darila? Kaj ni to še lepše, da drug drugemu ustvarjamo čarobnost? In to bi moral biti naš cilj: ne, da prepričujemo otroke v čaroben svet, temveč da za njih ustvarjamo čarobni svet.

Svet, v katerem se lahko ne strinjamo, pa to znamo predebatirati na dostojen način. Svet, kjer na Facebooku objavljamo argumentirana mnenja. Ne pa svet, kjer se posameznik upa in si drzne objaviti prav vse besede tega sveta, da napade sočloveka. In definitivno ne svet, kjer sočloveka nadlegujemo na takšen način v živo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi