Le zdravje sodi naj Poklukar! #Ajdapiše
Kdo lahko sodi, kdo poda svoje mnenje? Strokovnjaki, uporabniki, vsi ali nihče?
(opomba: preberite do konca, če želite razumeti naslov, ki ni kritika ministra, temveč hvalnica poetu)
Slovenci nismo ponižen narod, nismo hlapci, nismo ovce in to aktualno upiranje prisilam kaže na to. Naj bo jasno – ne trdim, da je v tem primeru upor dobrodošel, če je zdravstvena kriza res tako pereča, vendar pa, kot sem pisala pred kratkim, rešitve so tudi druge kot prisila. Ta ne deluje. Prisila v demokraciji nima mesta. Je nedopustna. Upor iz pravih razlogov, ne torej pridobivanje političnih točk, je znak ljudstva, da jim je mar. Je tudi znak domoljubja. Kakršnekoli žaljivke na račun ljudi, ki protestirajo, so neprimerne. Če pridejo s strani vladajočih, pa še toliko bolj. Kot je v svojem čudovitem zapisu povedal Matej Špehar: »Protesti so osnova. Bistvo demokracije. Podpiram vsakega človeka, ki gre na ulico. Tudi, če se z njim ne strinjam. Ker je zapustil varno zavetje kavča in zaslonov. Vstal je in šel. Se javno izpostavil. Na glas povedal svoje mnenje. Za razliko od mnogih, ki so glasni samo za tipkovnico.«
Izpostavil je tisto, kar razmišljam že dlje časa – podpirati nekoga, četudi se ne strinjaš z njim. Smo to sposobni? Ker je to je bistvo demokracije. Skupek različnih mnenj, ki se krešejo. Parlament bi moral biti prostor debate, kjer se predstavijo različni pogledi na reševanje določenih situacij, na ustvarjanje prihodnosti. Vendar ko gledam posnetke sej, ne vidim tega. Vidim ljudi, ki pridejo tja z vnaprej določenimi stališči in jih ne spremenijo. Ne iščejo soglasja. Demokracija je vladavina večine in slednja odloča. Torej večinsko mnenje v parlamentu odloča. Vendar pa, če želimo, da se večinsko mnenje sprejme s strani vseh in ne le večine, pa je potrebno pogovarjanje. Predvsem pa sta potrebna: spoštovanje in poslušanje sočloveka. Tega ni v parlamentu. Tega ni na cesti.
Eno leto sem bivala v Franciji in presenetilo me je, da so tam vsi veliko lažje in bolj odkrito razlagali svoje mnenje. Vsi o vsem. Nihče ni mladim dejal, da naj utihnejo, ker nič ne vedo o politiki, da naj raje poslušajo. Nihče ni rekel staršem, da nimajo pravice podajanja svojega mnenja o šolstvu – pa naj bo jasno, da je meja med mnenjem in vmešavanjem. Seveda pretiravam, ni vse idilično. Vendar pa je veliko večja svoboda podajanja mnenja. Veliko več je bilo poslušanja. In predvsem več je bilo druženja med drugače mislečimi. V teh koronskih časih sem večkrat slišala ljudi, da so prekinili svoja (dejanska in virtualna) prijateljstva, ker se ne strinjajo o Covid situaciji. Mar je to res razlog za prekinitev prijateljstev? Čemu? Ker sem prepričana, da se že prej nismo veliko strinjali. Tema je bolj pereča, obsega večji del naših življenj, pa vendar, ali je to razlog za prekinitev prijateljstev? Kajti to vodi v to smer, kamor gremo – namesto da bi se povezovali v trdno skupnost, kjer lahko vsak pove svoje mnenje, se delimo na manjše skupine. Največja nevarnost teh malih skupin pa je, da so prava grožnja demokraciji. Kajti v teh skupinah, kjer so isto misleci, se mnenja ne spopadajo. Argumenti v teh skupinah niso postavljeni na preizkušnjo, ali so resnični ali ne, in ravno to je tisto, kar demokracija potrebuje.
Včasih smo verjeli. V Cerkev, v kralja, navsezadnje tudi v zdravnike, duhovnike, ravnatelje. Njihova beseda je bila zakon. V demokraciji temu ni tako. V demokraciji ni vere, je zaupanje. In zato je ključno, da se mnenja soočajo. Kajti potrebno je zavedanje, da so naša mnenja napačna.
Večkrat v teh časih slišimo, da se oglašajo zdravniki, ki niso epidemiologi, češ, kaj se pa oni spoznajo. Bilo bi smotrno, da strokovna mnenja, na podlagi katerih sprejemamo politične odločitve, pripravljajo ustrezni strokovnjaki. Toda mnenje o situaciji, pa lahko izrazi vsak. Vendar pa se mora zavedati tudi svoje odgovornosti, ko podaja mnenje. Ali je zadevo dobro razmislil? Kajti demokracija ni le zaupanje, ni le spoštovanje sočloveka, temveč je predvsem tudi odgovornost posameznika. Sama nimam otrok, in če podam svoje mnenje o starševstvu dandanes, hitro slišim očitek, kaj se oglašam, saj ne vem. Res je, nimam izkušnje, toda različni starši imajo različne izkušnje, in torej izkušnja ni vse. Naša osebna odgovornost je, da premislimo, kakšna mnenja podajamo, odgovornost poslušalca pa je, da nas posluša. In kontra.
Le zdravje sodi naj Poklukar je tako navezava na Prešerna. Njegov verz »le čevlje sodi naj Kopitar« je prevečkrat zlorabljen, kot da je želel povedati, naj le poeti ocenjujejo poezijo, le čevljarji čevlje. To ni res. Prešeren je bil ljubitelj svoje domovine, ki je verjel v svoj narod – on je bil tisti veliki zagovornik, da je naš jezik dovolj velik in čudovit, da z njim ustvarjamo visoko književnost. On je bil tisti, ki se je zoperstavil temu, da mora biti poezija poučna, ljudska, uporabna. V svoji pesmi Apel in čevljar je pokazal svoj intelekt, uporabil antično zgodbo o Apelu in se ponorčeval iz Jerneja Kopitarja, jezikoslovca. Če bi Prešeren želel povedati, da so le določeni upravičeni do svojega mnenja, bi rekel, da lahko le Kopitar sodi čevlje. Tako pa je rekel: »ej ti Kopitar, ki meni govoriš, kaj naj delam, zase se brigaj. Pejt nekam, ***, le čevlje sodi, ker samo to znaš.« Prešeren je bil norčav v svojih pesmih in tako je tudi v tem primeru, ko je poezijo izkoristil za obračunavanje s Kopitarjem v času črkarske pravde.
Le zdravje sodi naj Poklukar je tako zgolj naslov kolumne, ki želi povedati, da imamo vsi pravico do svojega mnenja. Sliši se dobro, zdravje je pereča tema, moja osebna asociacija Kopitar in Poklukar pa tudi zato, ker je Anže Kopitar iz Jesenic, kjer je Poklukar začel svojo managersko funkcijo. Predvsem pa sem uporabila to navezavo na Prešerna, ker občudujem njegovo delo. Veliko bolj je verjel v slovenski jezik in naš narod kot marsikdo drug. Tudi sama verjamem v naš narod. Bi bil pa skrajni čas, da postanemo bolj samostojni, začnemo več razmišljati z lastno glavo, nas je manj strah kritik in sodb – navsezadnje pa da tudi drug drugega začnemo bolj poslušati in dajemo manj kritik in sodb. To pa ni enostavno. Demokracija ni enostavna. Ni instant in ni hitra, tako kot je vse dandanes. Toda to smo želeli, mar ne?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.