Ko sem prijateljici zaželela uspešen dan, mi je odpisala …

“Kakšen uspešen dan neki! Vsak naslednji dan je manj uspešen. Stanovanje je pospravljeno, pa nihče ne opazi. Orehovi kifeljčki so pečeni, pa ni jedcev (ok, razen mene). Nemška domača naloga je narejena, do ponedeljka bom že pozabila, za kaj gre. Ostane mi samo še pasjansa, evo, takoj zdajle se je bom lotila. Čakajoča na lepše vreme te pozdravljam,” Maja

Majino hudomušno pisanje me je spodbudilo k razmisleku. Težko je čez noč zapolniti prosti čas hiperaktivnemu človeku današnjice, ki je bil do pred nekaj meseci usmerjen predvsem na dogajanje zunaj. Pandemija nas je vrnila med štiri stene, v okrilje doma ter k našim najbližjim. Nenadoma postane normalno, da nekatere stvari počnemo skupaj, kot so naši predniki ličkali koruzo in pripovedovali zgodbe. Ker pa koruze ne ličkamo več pa tudi takih in drugačnih (medijskih) zgodb je že preveč, je morebiti prišel pravi čas za igro! Igra, tako kot lenarjenje, sta bila dolgo nepravično izrinjena iz našega vsakdana. Lenarjenje je na našo škodo dobilo pridih nečesa slabega, škodljivega, a ko se spomnim svojih mladih dni, sem v tem prav uživala – sanjala sem z odprtimi očmi in si tako, nevede, spodbujala domišljijo. Predvsem sem takrat veliko premišljevala o sebi in o svetu. Že vidite, zakaj naš čas lenarjenja ne mara – da ljudje ne bi preveč mislili in se spraševali, ali je vse, kar nam pravijo, da je prav, zares prav ali je prav samo za nekoga drugega!? Po moje je zdaj, bolj kot kdaj koli prej, potreben čas za premislek in si ga zato vzemite brez slabe vesti. Če niste nadarjeni za lenarjenje pa se igrajte! Nihče vam ne more očitati, da bi morali početi kaj bolj koristnega. Saj veste naša mantra je – ostani doma in bodi zdrav! Morali bi dopisati – in se igrajte!

Prav karte so ena izmed najbolj priljubljenih igrač na svetu! Zgodovina kart se začenja s palicami in puščicami, ki so jih uporabljali kot zgodnjo obliko napovedovanja usode v Koreji. Znamenja s paličic so prenesli na dolge papirnate trakove, ki so preteča stiliziranih kart. Na Kitajskem so karte prvič omenjene v času dinastije Tang (618-907) od kod so se naglo razširile po vsem Orientu. Karte v Evropo niso prinesli Sinti (indijski nomadi) temveč so jih, tako kot šah, prinesli arabski osvajalci. V Španiji in Italiji karte imenujejo naipes oz. naibi, kar pomeni prerok, kar priča o njihovi vedeževalski uporabi. Karte so po 1730. letu omenjene v sodbah, ki jih je igram na srečo namenila oblast, sv. Bernard iz Siene jih je označil za hudičevo iznajdbo. Kljub temu so že najzgodnejše karte v Evropi imele poučen cilj v heraldiki, geografiji, slovnici in logiki. Komplet 52 kart je imel svojevrsten razvoj. Štiri barve zgodnje nemške igralne karte so bile srce, kraguljčki, list in želod, Španija in Italija sta obdržali oznake čaša, krpelo, meč in kovanec, francoske karte iz 16. stoletja pa so vpeljale simbole, ki so danes najbolj razširjeni – srce, križ, pik in kara. Toliko o zgodovini kart.

Za konec še namig: če težko prenesete poraz, začnite z igro »Človek ne jezi se«. Ko se »utrdite« nadaljujte s Črnim Petrom, potem pa lahko »napredujete« na remi in bolj komplicirane igre. Med mojimi priljubljenimi niso več karte, temveč ploščice rumi – zahtevajo nekaj logike in kombinatorike, a ponujajo tudi veliko zabave. Ko se utrudite od družbe in si zaželite malo miru, izberite pasjanso. Morda vam da odgovor tudi na vprašanje, kdaj bo konec vse te norije okoli pandemije, čeprav morate priznati, da je prinesla še kakšno dobro spremembo. Kot recimo prosti čas s katerim se zdaj lahko do dobra spoprijateljimo in to brez slabe vesti!

Avtorica: Mimi Šegina