Kako korono preživeti doma?

K pisanju me je spodbudila akcija na Valu 202, ko je voditelj vabil poslušalce, da podelijo svoje načine preživljanja časa doma. Slišati je bilo, da imajo ljudje povečini probleme s tem kako sobivati s svojimi domačimi. Vpeti v vsakdanji ritem: šola, služba, dom smo svoj čas in pozornost razdelili na manjše delce, ki so se nam zdeli obvladljivi. Zdaj, ko pa cele dneve preživljamo skupaj, je očitno potrebno veliko domiselnosti in organizacije, da si ne bi hodili navzkriž. Mnogima je služba način, kako se umakniti od domačih težav in nerazumevanja. Zato je veliko poslušalcev na delo od doma gledalo kot neprijetno izkušnjo, saj se nimajo kam umakniti v svoj zasebni prostor. Vsak očitno potrebuje nekaj ur osame in izklopa, pa naj gre za otroka ali odraslega.

Srečne družine so bolj mit kot realnost, se zdi. Kateri je tisti moment, ki nam je vzel družinsko srečo? Po mojem je to posledica kroničnega pomanjkanja časa za vsakdanja srečanja in druženja doma in s prijatelji. Najbrž so temu pripomogli pritiski v službi in boj za preživetje. Vse preveč smo se navadili preživljati dragoceni prosti čas v trgovskih centrih, obkroženi s hrupom in bleščečimi reklamami na katerih bi tako radi videli svoj obraz. Namesto stanovanja, si omislimo hišo na kredit, ki nam s hipoteko visi nad vratom kot Demoklejev meč. Namesto sprehoda v naravo, si želimo počitnic v sanjskih krajih, kar ni nič narobe, le da smo pri željah postali nekako nenasitni. Za velike uresničitve je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanje našega prostega časa, ki ga nujno potrebujemo za pomiritev, da bi služili predvsem delu in zaslužku. Tako svoj čas in življenje zapravljamo za velike cilje in ne opazimo, da smo zgrešili tiste običajne, ki ne stanejo veliko: klepet ob kavi s partnerjem na domačem balkonu, sprehod po gozdu in nabiranje kostanja z otroki, preureditev stanovanja z lastnimi rokami in idejami, poslušanje glasbe ali branje knjig namesto poslušanja slabih novic. In teh nam ne manjka.

V roke mi je prišla knjiga Ivane Djilas, naše priznane režiserke, ki je pred časom imela veliko finančno krizo in se je želela znebiti svoje hiše, ki ji je postala nepredstavljivo breme. S koliko satire je opisala preizkušnje, ki jih je družina prestala v času, ko se je morala soočiti z banko, zavarovalnico in posredniškimi agenti takrat, ko stvari niso potekale po načrtu! Kako zlahka postanemo žrtve prijaznih reklam, »poceni kreditom«, ugodnim zavarovanjem in vsemu, kar nam ponujajo kot suho zlato, da bi nazadnje omagali pod prevelikim bremenom obresti, izgube službe ali samo nerednih dohodkov. Ko si rišemo lepo prihodnost, smo prepričani, da se nam nič slabega ne more zgoditi. Bog ve, koliko podobnih dram se odvija za cvetočimi vrtnimi ograjami, zastrtimi okni in zaklenjenimi vrati! Koliko žalostnih zgodb bi povedali zidovi, če bi le lahko govorili! A sploh ni treba, da je tako. Če smo povezani, iskreni in dobronamerni, bi že pravi čas slišali pravi nasvet, dobili potrebno znanje in izkušnjo nekoga drugega, ki bi nas obvarovala pred lastno zaletavostjo.

Naj se ozrem na besede Edvarda Kardelja: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi … Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj – da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko – na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev – svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljanje.«

Bil je čas, ko so te besede dajale družbeno usmeritev, a smo ga zamudili. Ker smo se, javno in osebno, odrekli odgovornosti. Zase in za druge.

Avtorica: Mimi Šegina

 

Komentarji uporabnikov
Tagi