Razmišljanje v lesu Marijana Vodnika

Če bi bil Marijan Vodnik drevo, bi bil verjetno osameli bor, ki nekje visoko v gorah, obkrožen s skalnimi vrhovi, ponosno kljubuje vsem preizkušnjam in pripoveduje svojo zgodbo. Marijan Vodnik zase pravi, da kleše v les, s takim opisom pa se moramo strinjati, saj je naziv »rezbar« zanj in za njegovo delo res nekako preozek.

»Drevo dojemam kot edini živ organizem na Zemlji, ki za naravo ni škodljiv. Raste v zemlji in se dviguje v nebo. Ljudje in živali – oboji naravi povzročamo škodo, edino drevo iz zemlje le črpa in raste …,« pravi Marijan Vodnik, domžalski rezbar, ki pozna zgodbo vsakega drevesa, v katerega je kdaj klesal.

Trideset lesenih skulptur je Marijan Vodnik na povabilo Galerije Gozdarskega inštituta Slovenije razstavil v njihovih prostorih na Večni poti 2 v Ljubljani. Odprtje razstave je potekalo v četrtek, 27. septembra 2018, Marijan pa je razstavo poimenoval »Razmišljanje v lesu«. Za glasbene utrinke na razstavi so poskrbeli učenci Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod mentorstvom prof. Zorana Bičanina. Tako so Urška Gutnik na violini, Miha Grmek Seražin na klarinetu ter Ana Kosmač na klavirju zaigrali sonate za violino, klarinet in klavir, sonate, ki so odlično  sovpadale med razstavljene skulpture, saj so zadihale skupaj z lesom. Izvajalce glasbe in avtorja razstave Marijana Vodnika ter njegovo ženo Marjeto je predstavil Jože Falkner, vodja odbora za razstave v Gozdarskem inštitutu Slovenije.

Marijan Vodnik.

 »Vsak kos debla, v katerega začnem klesati, je unikat, saj na svetu ni dveh enakih. Pri klesanju se ne omejujem s predvideno formo. Če se kaj odlomi, se temu prilagodim. Kaj zalepim edino v primeru, ko se med plastmi lesa pojavijo šibki spoji zaradi zunanjih vplivov, na primer zaradi pomanjkanja hrane, in mi je žal, da bi zaradi tega skulptura razpadla. Svojih izdelkov nikoli ne barvam, le s čebeljim voskom so obdelani, da so zaščiteni in da dobijo lesk. Tudi brusim jih nikoli,« je med vodenjem obiskovalcev od skulpture do skulpture, povedal Marijan Vodnik.

Marijan Vodnik je že kot otrok odraščal ob rezbarstvu – njegov stric Maks Bergant je bil kamniški podobar, kar je bil nekdaj  čislan poklic, pri tem pa je šlo za rezbarjenje oziroma izdelovanje skulptur iz lesa, pa tudi za restavratorstvo in pozlatarstvo. Sčasoma je podobarstvo izgubilo veljavo, čeprav so ta znanja podobna znanjem akademskih kiparjev. Marijanu Vodniku pa to ni dalo miru, in ko je dobil priložnost, da pripravi program rezbarstva, na podlagi katerega bi kandidati lahko pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo za rezbarja, se je zakopal v delo in vzpostavil razmere za današnje izpite za poklic rezbarja. Republiška komisija, ki jo sestavljajo sami Vodnikovi učenci, jih izvaja v prostorih trzinske osnovne šole, temu pa je botrovala med drugim zavzetost trzinskega turističnega društva Kanja, občine Trzin in seveda trzinske osnovne šole, ki rezbarjem za to že 18 let prijazno odstopa učilnico tehničnega pouka.

Marijan Vodnik in Jože Falkner, vodja odbora za razstave v Gozdarskem inštitutu Slovenije.

Umetnost klesanja v les pa se za Marijana Vodnika ne konča pri lesu. Tankočuten opazovalec bo v njem prepoznal tudi modreca, strastno zaljubljenega v življenje. Kot pravi, mu les pripoveduje, zato pri ustvarjanju vsakega izdelka oblikuje misel, s to poimenuje skulpturo, hkrati pa mu predstavlja akrostih, okoli katerega ustvari pesem. Pesem »Vklesana« je ena tistih, ki najbolje ponazarjajo njegov odnos do dreves, lesa, narave …

Od leta 1965 z družino živi v Domžalah. Z rezbarstvom se intenzivno ukvarja od upokojitve leta 2000. V tem času je svoja dela postavil na ogled na več kot 600 samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in zunaj njenih meja. Od ustanovitve je član Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije ter Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan, že osemnajst let pa je tudi mentor v rezbarski skupini Turističnega društva Kanja Trzin.

Zgodbe vklesane v les.

Marijan Vodnik je odličen poznavalec lesa, poleg tega pa je tudi učitelj številnih mlajših in starejših, ki jih navdušuje ustvarjanje v njem. Prav posebno je njegovo razmišljanje o delu in klesanju. »Besede delati se pri kakršnem koli stiku z lesom zelo rad izogibam. Pri srečanju z njim preprosto uživam. Drevo in les, ki izvira iz njega, sta zame največji življenjski energiji, ki pa delujeta na okolje in človeka povsem neprisiljeno in samo takrat, ko smo sposobni to dojeti in sprejeti. V drevesnih deblih se glede na možnost njihove starosti skriva mnogo več zapisov naše preteklosti in sedanjosti kot v vseh drugih živih bitjih, seveda tudi v človeku. Prav zaradi tega se ne strinjam s sekanjem dreves, pomnikov naše preteklosti in simbola naših korenin. Ko se v svojem okolju odločamo o rušenju raznih objektov, uničujemo le delo človeških rok. Stara drevesa pa so naša naravna dediščina, ki vedno presega kratko dobo človeških življenj. Nič drugega nam ni treba storiti, le živeti jih pustimo,« pa za konec pove Marijan Vodnik.

Razstava bo Galeriji Gozdarskega inštituta Slovenije na ogled do konca oktobra 2018.

Več fotoutrinkov z odprtja razstave si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi