Praznik Marijinega vnebovzetja in tradicionalna maša v kapeli Marije Snežne na Veliki planini

V Katoliški cerkvi so 15. avgusta 2016 praznovali Marijino vnebovzetje. Slovesna bogoslužja so potekala po številnih cerkvah, posvečenih Mariji. Marsikje so se na praznik pripravili že dan prej s procesijami in nočnim bdenjem

"V svojih prošnjah se večkrat obračamo na Marijo, našo nebeško Mater. Zakaj? Mati je tista, ki vidi in pozna svojega otroka, z njim čuti, ga vzgaja, uči, mu pomaga pri stvareh, ki so dobre zanj, saj mu želi le najboljše", je dejal msgr. dr. Franci Šuštar, ljubljanski pomožni škof pri sveti maši pred kapelo Marije Snežne na Veliki Planini, kjer se nas je v ponedeljek, 15. avgusta 2016, zbrala velika množica vernikov iz vseh koncev Slovenije. Tako smo lahko slišali pogovore obiskovalcev iz Prekmurja, Koroške, Prlekije, Štajerske, Dolenjske, Gorenjske, tudi tujih obiskovalcev je bilo kar nekaj, veseli pa dejstvo, da se je tega velikega Marijinega praznika udeležilo mnogo družin z majhnimi otroki. Kot je dejala ena od obiskovalk svete maše: " Če že romamo k Mariji je prav, da tudi prelijemo nekaj kapljic potu".

Po podatkih se je na Marijin praznik na Veliko planino z nihalko, ki je bila deležna generalne obnove (strojnice) in je trenutno ena najmodernejših in iz tega naslova tudi zelo varna, peljalo kar 1350 obiskovalcev, skoraj toliko, če ne več, pa se jih je pripeljalo do parkirišč na Kranjskem Raku ter jo peš, med bujnim cvetjem, pasočimi in mukajočimi kravami in mimo planšarij urezalo navkreber, h kapelici Marije Snežne na Veliko Planino, kjer je potekala sveta maša, ki jo je daroval msgr. dr. Franci Šuštar, ljubljanski pomožni škof, somaševala pa sta še domači župnik iz Stranj Anton Prijatelj in kaplan župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj. Berili pa je prebral ministrant Matej Senožetnik.

Lep dan je nakazoval pravi Marijin praznik, Velika Planina pa je res pravo svetišče in pravi zaklad narave, saj je vse v cvetju, čeprav se že nezadržno približuje jesen, pregovor pa pravi, da velika maša za suknjo vpraša. Številna jezerca, iz katerih se pridno napaja živina, odsevajo planšarsko naselje, nad Šimnovcem pa se v jezeru ogledujejo Kamniško Savinjske Alpe. Kar nekaj se nas je podalo peš do Zelenega Roba, nekaj pa se jih je peljalo z sedežnico do vrha. Mi ki smo se podali peš, smo takoj za Šimnovcem vstopili v rajski vrt, poln cvetja, pasočih krav, jezerca, sočne trave… Kavke se pridno jadrale na lahnem vetru, čmrlji so nabirali medičino na mnogoterih cvetovih…. in prišli smo čez Zeleni rob v Pastirsko naselje, ki velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi ter privablja številne obiskovalce vse dni v letu. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike planine. Strehe koč so krite z značilnimi smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. V kamniškem koncu pastirsko kočo poimenujejo pastirska bajta ali pastirski stan, smrekovi skodli pa po domače pravijo »šinkel«. Polno obiskovalcev se je smukalo med kočami in spraševali za kislo mleko in ostale mlečne dobrote.

Marijino vnebovzetje je največji cerkveni Marijin praznik. Čeprav gre za enega najstarejših Marijinih praznikov, katerega prve omembe segajo v obdobje pred četrtim stoletjem, pa je versko resnico, da je bila Marija "po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo", šele leta 1950 slovesno razglasil papež Pij XII.

O zgodovini kapele na strani župnije Stranje piše: "Več let se je govorilo o kapeli na Veliki planini. A samo govorilo. Zbrali so že kar nekaj denarja in ob tem naleteli na nasprotovanja s strani lastnikov planine. Nekateri so se bali, da bo vzela preveč trave, potem se niso mogli zediniti kje naj stoji: ali na Mali, Veliki, Gojški. Nekateri so se bali, da bo s kapelico nad planino cela vrsta nesreč in nezgod. Naj bodo ohranjene besede zadnjega solastnika Velike Planine: »Preje bo prišel hudič z neba, kakor kapelica na planino.« Že te besede kažejo na to, da je imela kapelica veliko nasprotnikov. Prišlo je leto 1936. Misijonar Trontelj iz Ljubljane je ob neki priliki omenil, da bi se lahko darovala maša tudi na prostem. Tako je prišlo do prve maše na Veliki planini 15. 8. 1936. Opravil jo je misijonar Godina Jožef iz Grobelj. Želja po kapelici pa je rasla. Ustanovili so odbor. Ljudje bi imeli kapelico takoj, komaj so imeli zbran prvi denar. »Ali kapelica ali denar nazaj« so vpili ljudje. Bili so v dilemi iz kakšnega materiali naj jo gradijo ali les ali opeka. Odločili so se za les v slogu tamkajšnjih koč. Kdo naj bo patron kapelice? Marija Snežna ali Bernardka lurška. Zmagala je Marija Snežna. Lepo sliko ki krasi kapelo je narisal p. Blaž iz Ljubljane. Stala je 15.000,00 din. Les za kapelo je dala planina. Delali so v lastni režiji. Zidarska dela sta v glavnem opravila Močnik Andrej in Hrovat France. Tesarska dela pa so prevzeli Griljc Peter, Trobevšek Peter in Anžič Miha. Kapelica je bila blagoslovljena 31.7. 1938 leta. Kapela je bila ob koncu 2. sv. vojne požgana. Vsa leta po vojni so tekla prizadevanja za obnovo kapele na Veliki planini. Po dolgoletnih prizadevanjih za pridobitev dovoljenj, je v začetku maja 1988 stekla akcija za obnovo kapele. Za prvomajske praznike so bili izkopani temelji, po treh mesecih pa je bila kapela pripravljena za blagoslov. Načrte je po rekonstrukciji stare kapele naredil arhitekt Emil Fijavž. Vse delo je bilo opravljeno zastonj. Bajtarji so izkopali temelje in zabetonirali betonski podstavek. Domači tesarji so naredili leseni del, gasilci so postavili ograjo… Ni bilo človeka, ki ne bi bil pripravljen pomagati pri obnovi. Isti dan, ko je bil blagoslov kapele, smo v procesiji prenesli od sv. Primoža sliko Marije Snežne, ki je bila tu shranjena od konca vojne. Sliko sta nosila ključarja pri sv. Primožu. 7. 8. 1988 je kapelo blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ob čudovitem sončnem vremenu brez oblaka in vetra se je okrog kapele zbralo več kot 6.000 ljudi".

Več foto utrinkov si lahko ogledate TUKAJ.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miro Pivar, Simona Pivar; Video: Miro Pivar
Tagi