Najsrečnejši človek na svetu kmalu na velikem domžalskem platnu

V petek, 8. septembra 2023, ob 20. uri vabljeni v Mestni kino Domžale na domžalsko premiero filma z naslovom Najsrečnejši človek na svetu. Po ogledu filma bo potekal pogovor z režiserko Teono Strugar Mitevsko.

Filmska drama Najsrečnejši človek na svetu je najnovejše delo makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov in z ironijo prežetim naslovom skriva pronicljivo, presunljivo študijo bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. Film je navdihnila resnična izkušnja scenaristke Elme Tataragić, ki je na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti.

Film je prejel tudi nagrade kot so: Palm Springs (posebna omemba v sekciji Bridging the Borders), Les Arcs (velika nagrada žirije v uradnem tekmovalnem programu, nagrada mladinske žirije) in Festival slovenskega filma (vesna za najboljšo masko, kostumografijo in manjšinsko koprodukcijo).

Film Najsrečnejši človek na svetu govori o štiridesetletni Sarajevčanki Asji, ki se udeleži srečanja za samske v nekdaj uglednem jugoslovanskem hotelu. Dvorane so poimenovane po švicarskih mestih, toda smer, v katero se dogajanje razvije, je daleč od nevtralnosti. Asja spozna bankirja Zorana, a izkaže se, da se njuni poti nista križali povsem naključno…

Teona Strugar Mitevska je o filmu zapisala: »Rodila sem se in odrasla v Jugoslaviji. Ko se je začela vojna v Bosni, sem imela sedemnajst let; bila sem leto starejša od Asje, protagonistke Najsrečnejšega človeka na svetu. Ta vojna je skupaj z razkrojem vsega, v kar smo verjeli, bila in ostaja ključni dogodek v mojem življenju; močno me je zaznamovala in je še vedno pomemben del tistega, kar sem postala… Kaj nas določa: etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli in kaj združuje? To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev, obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih vezeh, o ljubezni in absurdu. Film se začne kot humorna ekskurzija in se razvije v goro izkušenj. Naravni ritem je prvinski in tesno povezan z načinom, kako ljudje po izkušnji nasilja iščemo resnico. Film vidim kot simfonijo koreografiranih gibov, ki odpira plasti čustev in gledalca počasi zaziblje v nekaj podobnega vrtoglavici. Bistvena je tudi lokacija: hotel v slogu osemdesetih, ostanek nekdanjega jugoslovanskega arhitekturnega sloga, betonskega brutalizma ali modernizma. In ranjeno mesto Sarajevo, živa priča odprtih ran in preteklih bolečin… Najsrečnejši človek na svetu je zame nekakšna pesem, ki slavi najboljše vidike tistega, kar sta nekoč bila Jugoslavija in Sarajevo – najlepše mesto na svetu, ki ima tudi najlepše ljudi.«.

Karin Božič Zupančič, Foto: Kulturni dom Franca Bernika Domžale

 

Tagi