Predstavitev knjige Rak na duši avtorice dr. Nele Sršen

V sredo, 3. julija 2013, je v prostorih Knjižnice Domžale potekal pogovor ob predstavitvi knjige Rak na duši, ki ga je vodila dr. Manca Košir. Ob predstavitvi knjige je poleg avtorice, dr. Nele Sršen, in njene bolnice, prevajalke knjige Stajke Skrbinšek, sodelovala še dr. Tatjana Zorko.

Hrvaška zdravnica dr. Nela Sršen, rojena na Hvaru, ima tako milozvočen glas in tako bogato vsebino izgovorjenega, da bi jo človek poslušal in poslušal.

Dr. Sršenova je najprej povedala: »Začnimo pri sebi. Še pred nekaj leti sem, ko je bilo pred mano kaj pomembnega, izbrala tisto drugo možnost, možnost neuspeha. Laže in varneje se je bati neuspeha kot zaupati v dober izid. A tako sami sebe vodimo k polomu.«

Dr. Nela Sršen je prepričana, da imamo natančno toliko moči, kot mislimo, da jo imamo. Da smo sami odgovorni za svoje zdravje
»To je preprosto moja življenjska zgodba. Zgodba, ki je na svoji poti srečala tisoče drugih zgodb, vsako s svojimi duševnimi in telesnimi bolečinami. S tem, ko sem se poistovetila z bolečinami drugih, sem postajala vse bolj pozorna tudi na svoje bolečine. Nadaljevala sem po tej poti in zaživela brez bolečine, ki me je pred tem zasužnjevala. Bolečine, ki je načenjala moje telo in uničevala mojo dušo. Bolečine, ki me je odnašala. Tako kot se to dogaja tudi mojim bolnikom,« je v predgovoru svoje knjige Rak na duši zapisala dr. Nela Sršen, kirurginja v bolnišnici Ospedale civile, Hrvatica, ki že več kot 30 let živi in dela v Padovi. Te dni je knjiga, katere avtorica je prepričana, da so telesne bolezni ogledalo trpljenja duše, izšla tudi v slovenskem jeziku.

Dr. Nela Sršen je ugledna zdravnica, kirurginja, članica tima za transplantacijo jeter v Univerzitetni bolnišnici v Padovi. Je znana humanitarka, ki je pomagala številnim bolnikom iz domovine Hrvaške pa tudi drugih držav, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije. Med njenimi bolniki sta slikar Dalibor Jalavić in kantavtor Arsen Dedić, iz Slovenije prevajalka knjige Rak na duši Stajka Skrbinšek.

V knjigi Rak na duši dr. Nela Sršen razkrije svoja najgloblja čustva, ki so ji pripeljala bolezen, kako je kot bolnica doživela stanje klinične smrti in kako je zdravila svoje bolečine. Na podlagi izkušenj tako bolnice kot zdravnice – še posebej z opazovanjem bolnikov, je prišla do mnogih spoznanj o zdravljenju raka tako s konvencionalno medicino kot komplementarnimi metodami, poudarja pa tudi pogosto spregledano pomembnost vpliva naše duševnosti na nastanek bolezni in njeno ozdravitev.

V velikem medicinskem centru v Padovi se dr. Nela Sršen ukvarja predvsem s presajanjem jeter v okviru tima, ki so ga ustanovili leta 1990. Poleg tega se ukvarja s splošno kirurgijo, zlasti onkološko. Čeprav so se pod njenimi kirurškimi rokami in v njenem domu zvrstile številne usode, jo je hrvaška javnost podrobneje spoznala, ko je pred leti presadila jetra Arsenu Dediću, znanemu hrvaškemu skladatelju, pevcu in pesniku. Šele takrat smo izvedeli, da si je po vseh svojih močeh prizadevala tudi pri zdravljenju številnih drugih bolnikov iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije, pri tem pa mnogim odprla celo vrata svojega doma v Padovi. Pa ne samo njim, tudi člane njihovih družin je včasih imela v gosteh dolge mesece in z njimi delila usodo, ki jo prinaša bolezen. Del teh usod je opisala v svoji knjigi Rak na duši, izšla je v italijanskem in hrvaškem jeziku, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino. Knjigo je prevedla Stajka Skrbinšek, Ljubljančanka, ki je bila prav tako pacientka dr. Nele Sršen. Bolnica z rakom debelega črevesja in metastazami na jetrih, ki jih v Kliničnem centru v Ljubljani tehnično več ni bilo možno operirati, je imela srečo, da so njeni bližnji slišali za dr. Nelo Sršen, ji pisali in čakali na odgovor. Nela jim je ne le odpisala, temveč se je med enim od svojih številnih potovanj tudi ustavila v Ljubljani, podrobno pregledala vse njene izvide in jo povabila v Padovo.

»Nikoli ne bom pozabila Nelinih odločnih korakov, ki odmevajo po hodnikih bolnišnice, in njenih nežnih dotikov. Pomislite: med pogovorom o operaciji me je božala po laseh, pred operacijo pa me je poljubila na čelo. Zame je bila in je sinonim dobrote in poosebljenje samega Boga,« nam je s solzami v očeh pripovedovala Stajka Skrbinšek, ki je brez metastaz in upa, da bo tako tudi ostalo.

Pomagala ji je izkušnja lastne bolezni
Tudi sam sem pred leti v hrvaških medijih bral o dr. Neli Sršen. Ravno smo bili na dopustu pri tašči v Crikvenici. Glede na njene vrhunske dosežke sem si jo predstavljal kot vzvišeno, dominantno, resno in zadržano zdravnico. Včeraj, ko je stopila v nabito polno dvorano knjižnice Domžale, me je presenetila njena navidezna krhkost, nato pa tudi neposrednost in preprostost. Opazoval sem to 48-letno gospo, ki je postala kirurginja pri 29 letih.

Nela Sršen je posebna ženska. Na prvi pogled bi človek prej pomislil, da ima pred seboj filmsko zvezdo, ne pa zdravnico, vendar pa nato kaj hitro ugotovi, da gre za strokovnjakinjo, ki izredno hitro razmišlja, tako da ji je težko slediti. Do enake ugotovitve pridejo tudi bralci njene knjige v trenutkih, ko z zgodbe presedla na razlago prepletenih in zapletenih morebitnih vzrokov za bolezen. Dr. Nela Sršen namreč uradno medicino in znanost v knjigi prepleta z alternativnimi metodami zdravljenja in poudarja, da je um oziroma moč mišljenja glavni vladar našega zdravja. Ne le strokovno opazovanje bolnika, temveč tudi njene osebne izkušnje, travma, duševno trpljenje, telesne bolezni in še zlasti klinične smrti so jo prepričali o tem, da so telesne bolezni ogledalo trpljenja duše. Izkušnja lastne bolezni je pri njej spodbudila še večjo empatijo z bolniki. Iz leta v leto se je bolj poglabljala v raziskave po vsem svetu in potrjevala to svojo teorijo.

Ljudje, ki bi se ji radi zahvalili za življenje, stojijo v vrsti. V knjigi Rak na duši izpostavlja veliko pomembnih tem, a eno najbolj: Smo, kar mislimo. »Odkriti in spoznati bolnikova škodljiva čustva, osvetliti stresni dogodek v njegovem življenju, ki jih je spodbudil, razširiti samozavedanje o tem, vse to je prvi korak na skupni poti z zdravnikom pri iskanju odločilnega odgovora na bolezen,« pravi dr. Sršenova.

»Spominjam se svojih prvih zdravniških izkušenj, svojih prvih izkušenj z bolniki in nato naslednjih 20 let na tisoče bolnikov in njihovih zgodb. Kot se je razvijala medicina, sem se tudi jaz in zorela. Ne le kot zdravnica, kirurginja, temveč jaz kot človek s svojimi čustvi, bolečino in kot človek, ki se je mnogokrat identificiral s trpljenjem pacientov. Ne glede na to, kako smo si različni – kajti vsaka izkušnja je subjektivna, pripada le nam, in naše razmišljanje je rezultat našega življenja – so stvari, v katerih se prepoznamo, prepoznamo v resnici svoja čustva v drugih. Pogosto se z njimi tudi enačimo. Problem je, če se zdravnik čustveno preveč identificira, kajti ni več obrambnega mehanizma, ki bi lahko dal vedeti, da je ob pacientu zato, ker lahko profesionalno pomaga. Nekoč so me vprašali, kako naj se zdravnik ubrani pred vsem trpljenjem. Moj odgovor je: Najhujše, kar lahko naredi je, da se – brani. Bolj ko se branimo, slabše je, ker se še bolj predamo čustvom. Od agresije, nemoči ob slabem rezultatu zdravljenja pacienta, pa do jeze, frustracije… Jaz sem sočutna. Vem, da kot zdravnica dam vse, kar lahko, tisto edino, kar mi na koncu ostane, je dati sebe kot človeka, dati ljubezen, dati prijateljstvo«.

Dr. Sršenova še pove: »Predstavljajte si ironijo usode… Zgodba o mali Snježani se je zares zgodila. Bila je deklica v izoliranem mestu. Morala bi v bolnišnico, a so jo vodili tisti, ki so bili v vojni s Hrvati. Ko je njena mati z njo vseeno pogumno odšla tja, jo je vzela medse skupina muslimank … Neki bogati industrialec je na koncu punčki plačal letalsko vozovnico do Benetk, in ko je letalo pristajalo, je neki mali musliman umiral za posledicami avtomobilske nesreče. Dobila je njegova jetra …«

 

Na koncu je dejala »A kar sem zares želela poudariti v knjigi, je to, kako daleč nas lahko poneseta ljubezen in sočutje. V življenju vedno poskušam izbirati in poudarjati pozitivne strani obstoja, ker se vsakič znova lahko odločimo, na katero stran bomo stopili. Včasih sem se na agresijo agresivno odzivala tudi sama, zdaj se s sočutjem in z nasmehom, prepričana, da bi se tudi drugi odzivali bolje, če bi se znali. Agresivne ljudi vidim kot duhovno siromašne posameznike, ki ne znajo bolje pokazati sebe in svojih čustev. Je žalostno, a je tudi to del življenja.«

Tudi dr. Tatjana Zorko je prestala operacijo želodca, na katerem se je razbohotil rak, a je bil rak odkrit v zgodnji fazi in je bila operacija pravočasna.

Ker je bila velika dvorana knjižnice Domžale premajhna za vse obiskovalce, so odprli še stranska vrata in nanosili še več sedežev, tako da je bilo mnogo poslušalcev še v prostoru med knjigami, precej pa jih je tudi stalo.

Po pogovoru so vsi skupaj odšli v hladnejši del knjižnice, kjer se je dr. Nela Sršen vsakemu, ki je kupil njeno knjigo tudi spominsko podpisala vanjo.

Avtor: Miro Pivar, ONA; Foto: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov