Sindrom zamrznjene rame – katerih napak ne smete storiti?
Sindrom zamrznjene rame kljub zvenečemu imenu nima veze s temperaturo, temveč gre za postopno oz. nenadno izgubo sposobnosti gibanja v ramenskem sklepu. Gre za zmanjšanje obsega gibanja, kar pomeni, da skrajnih amplitud nismo več zmožni dosegati. Poleg tega pa se pojavlja bolečina, večinoma med spanjem in v določenih gibih (najpogosteje, ko želimo z roko seči v zadnji žep na hlačah). Za ta sindrom smo dovzetni v vseh starostnih obdobjih, se pa najpogosteje pojavlja pri populaciji nad 35 let.
Problematika sindroma zamrznjene rame pa se ne kaže le lokalno v bolečinah in omejenem gibanju, pač pa se pojavlja tudi v povezavi s spremenjeno telesno držo in biomehaniko vsakodnevnih gibov. Najbolj neposredna in očitna je povezava ramenskega sklepa s sosednjimi območji, kot je lopatica; glede na to, da premik v ramenskem sklepu pomeni tudi premik lopatice (in obratno), omejeno gibanje v ramenskem (glenohumeralnem) sklepu avtomatsko omeji tudi samo mobilnost lopatice. Pogosto se težave prenašajo tudi na prsno hrbtenico, kar večinoma vodi v spremenjeno senzoriko in kinestetično zaznavanje v vratnem ter ledvenem delu hrbtenice.
Če raziskujemo še dalje, lahko odkrijemo vzrok samih težav tudi nižje v telesu, na primer v sakroiliakalnem sklepu ali celo v gležnju. Več o takšnih posrednih povezavah si lahko pogledate v spodnjem posnetku:
1. NAPAKA: IGNORIRANJE BOLEČINE
Sam izvor težav z zamrznjeno ramo pa je lahko akutne ali pa kronične narave. Med akutnimi so največkrat krivci razni trki oz. padci, kjer ob veliki zunanji sili telesni segmenti spremenijo svojo lego, pogosto na način, da se začasno ali trajno poškodujejo živci. Tudi pri kroničnih vzrokih gre za živčno prizadetost, ki pa jo ponavadi povzročijo okoliške mišice. Slednje se v določenih statičnih položajih, ki jih zadržujemo na dnevni ravni (sedenje pri pisarniških delavcih, dvignjene roke pri frizerkah, itd.) ‘zakrčijo’, pravimo, da postanejo hipotonične. Na ta način onemogočijo normalen živčni pretok, kar se, ponovno, kaže kot bolečina in omejeno gibanje. Če torej s terapijo čakamo predolgo, se lahko pojavijo nadaljnje posledice, ki samo zdravljenje še dodatno stagnirajo, med drugim poškodbe glenohumeralnega in akromioklavikularnega sklepa ter adhezivni kapsulitis. Vse to pa pomeni zatrditev sklepne ovojnice, biomehanske nepravilnosti in še dodatno bolečino.
2. NAPAKA: NEPOPOLNA REŠITEV
Kaj pa torej lahko storimo? Ne glede na to, ali gre zgolj za preventivo ali zdravljenje že obstoječih težav, je ključna gibalna terapija pod strokovnim vodstvom. Zavedati se moramo, da je to najmanj invazivna, a dolgoročna strategija, pri kateri pa ne smemo zanemariti tudi drugih zunanjih dejavnikov, kot so predhodne poškodbe, ergonomske dejavnike, gibalno inteligenco, vpliv vidnega in vestibularnega sistema, nenazadnje pa tudi psihosomatske vidike nastanka poškodbe. Torej, samo spodbujanje gibalne inteligence in gibalnih navad ne bo učinkovalo, če bomo ohranili iste navade na delovnem mestu; samo ergonomska sprememba delovnega mesta pa ne bo pomagala, v kolikor zanemarimo povečano dioptrijo in razne psihološke pritiske, ki nas silijo v sključeno, zaprto držo. In obratno. Vsi ti dejavniki gredo z roko v roki, zato je pomembno pogledati širšo sliko in nasloviti težavo celostno.
Če pri reševanju težav, ali pa zgolj pri preventivi potrebujete pomoč, nas kontaktirajte. Naša ekipa strokovnjakov z gibalnega področja vam bo z veseljem prisluhnila in pomagala po najboljših močeh.
Avtor: Jerca Kavčič, KinVital