Domen Virant iz Volčjega Potoka: Na kmetiji Pr’ Ropet je življenje

Ob misli na Volčji Potok, se marsikomu pred očmi prikaže podoba velikega parka, kjer se pogled sprehajalcev z veseljem ustavi na prelepih cvetovih številnih rož, ki krasijo Arboretum Volčji Potok. Prizor, ki na dan prikliče občutke miru in sproščenosti. Volčji Potok je tudi majhna vasica, ki si jo je naš tokratni sogovornik, mlad fant Domen Virant, pred več kot 5 leti izbral za svoj dom. Sprejel je pomembno odločitev, ki mu je dodobra spremenila življenje. »Odločitev za kmetijo je bila moja in to je moja pot. Hvaležen in vesel sem za vso pomoč in podporo, vendar bližnjih ne želim obremenjevati,« iskreno pove Domen, ko beseda nanese na leto 2015. Minila so leta in kmetija Pr’Ropet danes šteje 13 ha obdelovalnih površin. Na kmetiji Pr’Ropet je življenje.

Tri glavne usmeritve, na katerih sloni prihodek kmetije so prireja senenega kozjega mleka, prireja jedilnih jajc proste in talne reje ter jagode. Dela nikoli ne zmanjka, prav tako ne zagnanosti, vztrajnosti in pa želje po dodatnih projektih. Z njihovo pomočjo želi Domen otrokom ter mladim približati življenje na kmetiji in pomen pridelave ter predelave lokalne hrane.

Torek, 1. 6. 2021 dan za nakup HRANE LETNIH ČASOV Predstavil se bo Domen Viran z izdelki iz senenega kozjega mleka ter jajci proste in talne reje. Na voljo pa bo tudi sezonska ponudba lokalnih pridelovalcev: bučke, mlado zelje, goriške češnje, jagode, šparglji … od 10.00 do 18.00 JARINA Ulica 7. avgusta 9, Dob

Ob Vas sem nemudoma dobila občutek, da gre za izjemno preprostega, srčnega, veselega in iskrenega mladega fanta, ki mu je všeč življenje, kakršnega živi. Verjame in vztraja na odločitvi, ki jo je sprejel pred leti, pa čeprav je s seboj prinesla življenje, ki se precej razlikuje od življenja, ki ga živijo njegovi sovrstniki.

Volčji Potok pri Radomljah je resnično lepa vas in tudi zato sem se odločil, da bom tukaj živel. Lega je prekrasna. Pogled na Julijske in Kamniško Savinjske Alpe, ter Arboretum v bližini naredijo svoje. Je pa res, da pri nas na kmetiji ni tistega miru, kot ga imajo kmetije, ki so povsem na samem.

Pogosto imamo o kmetijstvu zelo romantično podobo in šele, ko se oseba začne resnično s tem ukvarjati, spozna, da gre za izredno lepo poslanstvo in poklic, vendar zahteva mnogo več, kot si ljudje predstavljajo.

Življenje na kmetiji je resnično zanimivo, pestro in pa lepo, vendar v kolikor oseba nima neke notranje motivacije, težko verjamem, da bi se odločila za tovrstno dejavnost. V sebi čutim nekakšno poslanstvo, notranji input, brez katerega bi bilo vse to, kar počnem, resnično brez pomena.

Verjetno je razlika, če se oseba odloči prevzeti neko dejavnosti, ali je vanjo vpeljana s strani staršev, ko nekako na sebi čuti tista pričakovanja, da bo nekoč nadaljevala družinsko »dediščino«. Povedano drugače, v kolikor se oseba ukvarja z določeno dejavnostjo v sklopu družine in je del nečesa, je morda celo lažje, kot pa v trenutku, ko prevzame vajeti v svoje roke. Z močjo in svobodo, pride tudi izjemna odgovornost.

Vsekakor. Pri nas je še veliko starih kmetij, kjer so njihovi gospodarji predstavniki starejše generacije, ki stvari vodijo na svoj način. Vseeno sem mnenja, da bi morali vodenje kmetije počasi prepuščati mlajšim.

Starša se nista ukvarjala s kmetijstvom. Ljubezen do kmetovanja mi je bila podarjena od neke višje sile, oziroma mi jo je privzgojila babica. Tako nisem občutil tistih pričakovanj, da bom moral nekoč nekaj prevzeti. Kmetijo sem tako prevzel od svojih starih staršev. Leta 2015 sem postal prevzemnik kmetije in vprašanje je, kako bi se stvari obrnile, če bi se takrat odločil drugače.

Midva z Lauro sva začela tako rekoč skorajda iz nule in v kolikor si želiš iz kmetije resnično nekaj narediti, potem je to velika odgovornost.

Danes spim povsem drugače, kot sem spal včasih. Moja prva jutranja misel je vezana na stvari, ki jih je treba narediti čez dan. Včasih me kar zaskrbi, kajti vreme se spreminja in če dopoldan sije sonce, lahko popoldan tudi dežuje, vmes pa je še veliko stvari, ki jih je treba postoriti.

Kaj Vam daje tisto notranjo motivacijo, da vztrajate na zastavljeni poti?

Že kot otrok sem bil ves čas v stiku z živalmi. Rad sem bil v njihovi družbi in zanje nekako skrbel. Vedno mi je bilo v izziv spoznavat načine, kako ravnati z zemljo in skrbeti za živali.

Verjamem, da če si oseba želi obdelovati zemljo in skrbeti za živali, se je s tovrstno poklicanostjo, s tovrstno željo in zanimanjem že rodila. To je nekje zapisano v genih. Če te v to nihče neposredno ne vpelje in če sam od sebe tega ne vidiš, potem obstaja neka notranja motivacija, ki te pelje na to pot.

Svobodo glede organizacije dneva in pa samega dela, v določeni meri imam, vendar mi je izjemno všeč, če se ves čas nekaj dogaja. Se gradi, popravlja. Seveda lahko stvari zgledajo tudi kot drobnarije, vendar se ravno s tem vidi, da se ves čas nekaj dela. Da se stvari premikajo. To mi je izziv. Delo v naravi mi daje zadovoljstvo, da na tej poti vztrajam.

Začel sem z vidika samooskrbe, kar je v dobršni meri še dandanes naše vodilo.

Brala sem, da tudi krmo za živali pridelate doma. Kar je še dodatna garancija, še dodaten vpogled v to, kakšen je izvor krme, ki jo uporabljate za živali.

Seno za krave, koze in kobilo, v celoti pridelamo doma. Koruze uspemo pridelat nekje za 10 mesecev, pšenice in ječmena pa je dovolj za celo leto. Včasih se vprašam o ekonomičnosti pridelave tovrstnih kultur, zlasti pridelave žita, vendar na koncu vem, da gre za kvaliteto in to mi odtehta.

Na kakšen način doživljate kmetijo Pr’Ropet? Nekateri jo opisujejo kot majhno, drugi veliko, kakšna se zdi Vam?

Prva leta smo bili resnično majhni, saj smo bili glede velikosti obdelovalnih površin pod slovenskim povprečjem. Trenutno smo kar krepko čez, ampak še zdaleč nismo tako veliki, da bi bili označeni kot velika kmetija. Smo še kar daleč od tega. Smo pa prišli nekako na 13 ha obdelovalnih zemljišč. Potreba po širitvi ostaja, vendar se zavedam, da gre gledano iz ekonomskega vidika, za kar precejšen zalogaj, zato širitev za vsako ceno ni priporočljiva. Pa tudi časovno se mi ne bi izšlo.

Na kmetiji imate veliko živali, pridelate pa tudi nekaj zelenjave. Ne glede na to, ali govoriva o samooskrbi ali usmerjenosti izključno za prodajo, vsaka dejavnost zahteva svoj specifičen tretma in pa čas. Tukaj je veliko usklajevanj in pa organizacije.

Seveda se zavedam, da se optimalno, tako časovno kakor tudi tehnološko, vsega resnično ne da realizirat in k sreči lahko stvari nekoliko prilagajajo. Imam zelo raznoliko kmetijo in želim si, da bi lahko potrošnikom ponudil čim več različnih produktov.

Če bi gojil samo jagode, bi bilo morebiti lažje. Tudi časovno bi bil omejen samo na eno kulturo, vendar so moje želje usmerjene v kar se da celostno oskrbo potrošnikov. Tri glavne usmeritve, od katerih zavisi naš glavni prihodek so: prireja senenega kozjega mleka, prireja jedilnih jajc proste in talne reje in pa jagode. Dopolnjujemo jih z dopolnilnimi dejavnostmi, med katerimi je tudi predelava mleka in pa tečaji za vrtce in šole. Poljedelstvo je v obsegu pridelave osnovne krme, nekaj je seveda tudi povrtnin. Prašiči, krave, goske, race, konjiček so kot dopolnitev za življenje na kmetiji, saj mi je izjemno všeč, da kmetija živi in da je kmečko dvorišče živahno. Nekatere naše živali se prosto sprehajajo po dvorišču, kar je zanimivo spremljati in opazovati.

Kozje mleko velja za izjemno zdravo in hranilno. Seneno kozje mleko je pa nekakšna posebnost, specifika. Sliši se kot nekaj precej eksotičnega?

V Sloveniji se seneno kozje mleko lahko resnično sliši kot nekaj eksotičnega, precej tujega, vendar gre pri uradni oznaki in pojmovanju tovrstnega mleka za posebnost vezano na krmo, ki mora biti brez silaže ali kakršnekoli konzerviranosti. Koze se s konzerviranimi krmami ne sme krmiti. Na naši kmetiji smo pridobili certifikat, kar pomeni, da krmimo zgolj s suhim senom, svežo travo in pa suhimi žiti. Nič silažnih bal. Vzporedno s seneno prirejo mleka oziroma mesa, ne smemo uporabljati krme z GSO.

Koliko koz imate?

Trenutno imamo 30 koz molznic, 13 mladic, okoli 40 kozličkov in pa enega kozla.

Dela na kmetiji je ogromno, prav tako kot je širok tudi izbor del. So dela, ki so ljubša nekomu, prav tako, kot so tudi dela, ki so bolj pisana na kožo nekomu drugemu ali jih morebiti lažje opravi. Na kmetiji ste Vi, vaša partnerka in pa tudi Vaši starši. Kako ste se organizirali?

Starša sta še oba delovno aktivna in popoldan, kolikor jima čas dopušča, z veseljem priskočita na pomoč. Oče je precej tehničen tip in raznorazna popravila ter dela, kjer si je potrebno pomagat z orodjem, mu gredo zelo dobro od rok. Tudi pri večjih stvareh rad pomaga. V mamini domeni je skrb za urejanje okolice. Rada skrbi za rože, urejenost in čistočo dvorišča, ter aktivnosti vezane na pridelavo povrtnin.

Tudi pri jagodah rada priskoči na pomoč. Laura se bolj ukvarja s kozami in predelavo mleka, sedaj je tudi prevzela razvoz ter pripravo pridelkov. Preostali del, tudi kar se tiče dela z mehanizacijo, je moja skrb in če sem odsoten, je kar izziv. Se pa vsekakor znajdejo in organizirajo tudi brez mene.

Kljub temu, da je v delo na kmetiji vpeta cela družina, nikogar ne želim obremenjevati, prav tako kot tudi ne pričakujem, da bosta starša vedno pomagala, saj je bil prevzem kmetije moja odločitev in moja pot.

Karkoli naredita in pri čemurkoli pomagata ali sodelujeta, sem jima izjemno hvaležen in vesel.

Prevzemnik ste postali leta 2015, danes pišemo letnico 2021. V tem času se Vam je življenje vsekakor v marsičem spremenilo. Če bi naredili osebno bilanco, kaj bi dali pod črto? Kaj bi rekli, da Vas je v tem času obogatilo, izpopolnilo?

Če se ozrem nazaj, lahko mirne vesti povem, da imam nekaj za pokazati. V teh letih sem nekaj naredil. Nekaj je bilo ustvarjeno. Vem, da danes to ni več moderno, saj so stvari usmerjene v uživanje življenja v polni meri, pri čemer je pomembno samo to, da si srečen in da življenje »predihaš«. Jaz nisem takšen. Osebno verjamem, da na tem planetu mora obstajat neko poslanstvo. Da obstajaš zato, da nekaj ustvarjaš in da pustiš pečat prihodnjim generacijam. Vztrajam na tej poti, kljub temu, da so se v vmesnem času ponudile tudi druge možnosti, ki bi me peljale drugam, vendar se zanje nisem odločil. Študiral sem geografijo in zgodovino, ki ostajata prisotni v mojem življenju in mi na svoj način tudi pomagata, saj si ne glede na kmetijo in obveznosti, še vedno želim ostati v stiku z mojo stroko. Vsekakor pred seboj vidim, sicer čez leta, nekakšen vrh, kjer bom lahko bolj sproščeno živel. Izjemno sta mi pomembni družina in pa zdravje. Na kmetiji, sam, brez pomoči družine, na dolgi rok človek resnično ne more ne shajat in ne preživet.

Vsekakor se trudim iskati tisto ravnotežje med delom in pa časom zase.

Našli ste tudi partnerko, Lauro, ki svoje življenje deli z Vami na kmetiji. Vašo odločitev je sprejela, kar je nekaj izjemno lepega, saj se za kmetijo nista odločila na osnovi tujih pričakovanj in pa ker bi bila že kot otroka vpeta v tovrstno življenje.

Res je. Vsekakor. Laura je malce mlajša in zaključila je študij zootehnike. Ogromno mi pomeni, ker razume in sprejema, da je na kmetiji specifičen način življenja, kjer je potrebno biti zvečer in zjutraj doma. Mnogi težko sprejemajo tovrsten način življenja, kjer gre za konstantno dosegljivost in delo tako rekoč 7 dni na teden. Veseli me, ker ima tudi ona rada živali in lepo skrbi zanje, če sam zaradi bolezni tega npr. ne zmorem.

Kdaj ste se pridružili Zadrugi Jarina?

Srečali smo se pred 6-timi leti, kar je že kar nekaj let nazaj. Čas resnično hitro teče. Takrat smo začeli z jajci in pa zabojčki. Bolj aktivno pa sodelujemo v zadnjih 2 letih.

Sodelovanje z zadrugo Jarina mi omogoča, da lahko del pridelkov prodam preko njih in oni poskrbijo za logistiko ter dostavo, kar je pri vseh opravilih na kmetiji zelo pomembno. Z veseljem sodelujem z njimi in prepričan sem, da bo naše sodelovanje vsako leto trdnejše ter bolj uspešno. Omogoča mi, da dosežem širši krog potrošnikov in tako postopno razvijam svojo dejavnost.

Ozaveščenost glede lokalne pridelave in pa predelave se počasi povečuje. Lokalno in sezonsko dobivata na pomenu, kajti so razlogi, zakaj ima narava svoj cikel in čemu določena zelenjava in pa sadje rasteta v skladu z naravnimi zakonitostmi v točno določenem času, ki je verjetno zanje takrat optimalen.

Potrošniki imajo pogosto željo in pa pričakovanja, da bodo lahko v vsakem letnem času jedli iste stvari. Pri nas resnično živimo sezonsko, ker je tudi prehrana pri nas sezonska. Na primer, kumare jemo čez poletje, nato je čas za drugo vrsto zelenjave. Leto 2020 je bilo za marsikoga precejšen izziv, sočasno pa se je tudi pokazalo, kje dejansko smo.

Želim si in upam, da ljudje ne bi pozabili na okus in bogastvo sezonskih pridelkov. Prav tako kot ne na lokalno pridelano in predelano hrano.

Želim si, da bi imeli otroci več možnosti srečanja in spoznavanja živali ter življenja na kmetiji, saj je dedkov in babic, ki imajo kmetije, vedno manj. Včasih je bilo drugače in takrat so imeli mladi več možnosti pobližje spoznati in občutiti življenje na podeželju. Starši bi lahko sebi in otrokom dali priložnost, za nova doživetja in se odločili za obisk kakšne lokalne kmetije. Namenili bi si prijeten sprehod in ogled živali. Si pri kmetu spotoma priskrbeli hrano in si tako naredili lep izlet.

Na pomoč bi lahko priskočile tudi šole, s programi, izleti, delavnicami, z obiski lokalih kmetij, s pomočjo katerih bi otrokom približali pridelavo in predelavo hrane, kajti v nasprotnem primeru bodo imeli mladi kmalu resnično napačno predstavo. Veliko je v inovativnosti in pristopih, zato verjamem, da bi lahko še marsikaj izkoristili.

Sodelovali smo tudi pri projektu »Odprta vrata kmetij« in tako omogočamo, vsej zainteresirani javnosti, da nas na kmetiji obiščejo. Po dogovoru za skupine pripravimo tudi prilagojen ogled in program. V prihodnosti si želimo še več obiskov predvsem šol in vrtcev iz lokalnega okolja.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Arhiv Domna Viranta

Zadruga Jarina pod svojim okriljem povezuje številne lokalne pridelovalce. Vsak teden bomo na našem portalu predstavili enega izmed njih, zato lepo vabljeni, da jih spoznate še na drugačen način.

Jarina razvija lokalni trg

Vključitev v podukrep 16.4 Podpore za horizontalno in vertikalno sodelovanje med udeleženci v dobavni verigi za vzpostavitev in razvoj kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov ter za promocijske dejavnosti na lokalni ravni, ki so povezane z razvojem kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov v letu 2019.

Zadruga Jarina z.o.o. v projektu nastopa kot vodilni partner in posrednik pri odkupu in prodaji kmetijskih proizvodov.

Eden izmed ciljev projekta ”JARINA RAZVIJA LOKALNI TRG” je zagotavljanje lokalne oskrbe s hrano preko stabilne pridelave varne, kakovostne hrane, ki bo potrošniku dostopna preko kratke dobavne verige.

Več informacij o projektu je dostopnih na spletni strani www.jarina.si.