Univerza ali poklic?

V času, ko se starši iz dneva v dan borijo za preživetje svojih služb in družin, so pred novo odločitvijo: kako svetovati otroku pri izbiri poklicne poti?

Še lansko leto je bilo, glede na veliko povpraševanje na zavodu za zaposlovanje, težko dobiti natakarja in kuharja, medicinskih sester prav tako, zato se je veliko mladih usmerilo v te poklice. Ključavničarji, vodovodarji, čevljarji, šivilje, zlatarji, urarji in podobni poklici že dolgo niso na seznamu priljubljenih, čeravno jih potrebujemo. Trditev, da je moč ujeti napoved za poklic prihodnosti, če izvzamemo par izjem – računalništvo, zdravstvo, tehnologijo, je na majavih nogah. Predvsem iz razloga, da v kapitalizmu ni planskega načrtovanja gospodarstva, gibanja se spreminjajo od danes do jutri, vse deluje bolj stihijsko.

Zato imajo predstavniki univerz prav, da se ne smejo univerze prilagajati gospodarstvu temveč ga morajo s svojimi znanji, razvojem in raziskovanjem prav one usmerjati. Tako tudi je – kdor ima znanje, lahko prehiti tistega, ki ga nima. In ravno znanje smo v zadnjih desetletjih razvrednotili s puhlicami: v Ameriki (in marsikje drugje) ni važno, kaj si študiral temveč kaj znaš narediti! Seveda, zato imajo oni znanje rezervirano za višje razrede, vse kar je drugega ljudstva pa se ubija s pridobivanjem raznoraznih izkušenj in delom v treh službah, da sploh lahko preživijo. Naši dobro izobraženi kadri so v Avstriji in na tujem cenjeni, zato pa je naših kadrovnikov na takšnih povezovalnih srečanjih stroke in mladih diplomantov občutno manj, ker naše gospodarstvo sloni na delu frizerk. Pa naj mi nikar ne zamerijo, a vendarle, če se ozrem na preteklo obdobje, so prav one imele vedno prednost pri odpiranju salonov. Pedikerji, maserji, urarji, čevljarji in vsi ostali pa ne. Če si hotel dobiti vodovodarja in električarja si imel peklenske muke, da se je kateri odzval na klic. Tisti, ki zidajo pa najbrž vedo, kako iskani so prav ti manj popularni poklici.

Način razmišljanja, ki so ga do včeraj imeli delodajalci in je zato naše gospodarstvo tam kjer je, je bilo: ah, naj kar gre, bomo že dobili drugega, se je izjalovil, vsaj kar se tiče zdravstvenega kadra. Vsak, ki potrebuje določeno spretnost, znanje in izkušnje, bi moral biti pri nas bolj cenjen, kot je. Z zbijanjem plač na minimum pa kadra ne boš obdržal, dobrega pa sploh ne. Včasih, saj veste, v prejšnjem sistemu, so podjetja financirala študij kadrov, ki so ga potrebovali, danes tega ni več, ali le za vzorec. Tako delujejo resna podjetja. Kako naj se odločajo mladi oz. njihovi starši, bo prepuščeno njihovi zdravi presoji in sreči, pravzaprav. Storitvene dejavnosti bodo še vedno iskane, razvoj tehnologije pa nas bo z algoritmi nadomestil povsod tam, kjer bo mogoče.

Zato je napovedovanje prihodnosti neresno in nehvaležno početje. Otrokom svetujte glede na njihove zmožnosti in interese, ne pritiskajte nase in nanje s prevelikimi pričakovanji. Čeprav jim želite vse najbolje. Kot rečeno, mladi odraščajo v negotovih časih in bodo na svoji poti srečali vedno nove izzive, ki jim bodo morali biti in tudi bodo kos. Zaupajmo vanje.

Pa veliko sreče pri izbiri in vpisu na srednjo ali poklicno šolo oz. kamorkoli že greste! Le učite se, znanje in spretnosti vedno pridejo prav – naj se sliši še tako izpeta fraza, je resnična.

Avtorica: Mimi Šegina

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi