Tehnološko in življenjsko staranje sta prepovedani!
Nenadoma smo postali generacija, katere starši štejejo več kot osemdeset let. Kdaj se točno neha mladost in začne zrelost, je ravno tako težko določiti kot dan, mesec ali leto, ko se zrelost prevesi v starost. Ker živimo v družbi, ko vsak mora poskrbeti zase, (kar se nam zdi celo normalno), je staranje težka naloga. Dokler nam telo in predvsem možgani še dobro služijo, smo vpeti v razne aktivnosti in ne obremenjujemo otrok in vnukov. Pravzaprav jim stojimo ob strani in jim pomagamo po svojih močeh. Vsaj večina.
Potem se zgodi prvi hujši padec in poškodba. Za starejše nad osemdeset let je ta padec lahko usoden ali pa zahteva daljši čas okrevanja. Pozabljamo, da telo in možgani niso narejeni za večno in da s starostjo sposobnosti vseh živih bitjih pešajo. Zato se vse bolj radi zanašamo na pomoč najbližjih oziroma na podporo tehnologije. Gotovo so novi izumi in izdelki prispevali k večji udobnosti, a kaj, ko so ti narejeni predvsem za ljudi, ki ne potrebujejo pomoči pri njihovi uporabi. Že odpiranje kozarca z vloženo zelenjavo ali sadjem, je lahko pravi podvig, ki ga mnoge starejše osebe ne zmorejo. Še sama nekoč kupila nek pripomoček, ki naj bi mi boj s kozarcem olajšal. Pa ga ni – saj je zajem ženske dlani že tako manjši, moč pa tudi in je novi izdelek zahteval celo dodaten napor in moč. Zato je končal v predalu, med nekoristnimi stvarmi.
Drug primer: stari oče je dobil na recept antibiotik v tekoči obliki. Kaj pa je to takšnega, boste rekli?! Ampak za to, da bi ga vzel potrebuje šprico (priložena), ki jo je treba natakniti na majhno odprtinico ter odmeriti določeno dozo v milimetrih. Ker že slabše vidi in ga roke tudi že nekoliko manj ubogajo, je to bila zanj nemogoča naloga. Ker živi v drugem kraju, bi, če ne bi bilo krasne sosede, morali dvakrat dnevno k njemu zato, da bi mu dali antibiotik.
Tretji izziv: telefonija! Kolikokrat na dan iščete vi svoj mobilni aparat po žepih in stanovanju? Najbrž tudi veliko nas že nosi očala, kot življenjski »priboljšek« in davek na vsakodnevno gledanje v take in drugačne ekrane. Mislite, da so mobilni telefoni za starejše res prilagojenji njihovim zmožnostim? Je dovolj, da so velikega formata in z velikimi številkami? Ne, če je potrebno do menija za klic vtipkati tri vmesne stopnje, je to že zgrešena prilagoditev. V primerjavi s tem, je stacionarni telefon gotovo boljša izbira!
Tržišča so polna blaga, ki so eko, bio, reciklirana in prilagojena temu in onemu, a kaj, ko vse to ne drži v pravem smislu. Šele ko zadevo začneš uporabljati, lahko ugotoviš, kako blizu je tvojim potrebam. Ko gre za čimbolj preproste tehnične izdelke, je teh malo. Proizvajalci tekmujejo v tem, da nam ponudijo čim več, četudi tega ne potrebujemo, nočemo ali ne znamo uporabljati, a le tako lahko opravičijo svojo ceno. Za tehnološke frike, ki že od otroštva igrajo igrice in so s sodobno tehnologijo na ti, je treba ponuditi vedno novejše in bolj komplicirane programe in izdelke. Na koncu ne bomo več vedeli, kdo s kom upravlja, mi s tehnologijo ali ona z nami? Za starejše je to še večja muka, saj kljub svoji dobri drži imajo občutek, da niso za nobeno rabo, saj jim sodobna tehnologija ne služi na način, ki bi jim bil razumljiv in koristen. Vsi vi, ki se ukvarjate z razvojem, tehnologijo, programiranjem, proizvodnjo in prodajo ter vsi vi, ki drvite skozi čas s svetlobno hitrostjo, pomislite, da je tudi vaš življenjski čas omejen. Prehiter razvoj je vpet v začaran krog želja, ki ne slišijo več pravih potreb. Zamislimo se, ali vse to, kar nam trg ponuja, tudi zares potrebujemo in za nas pomeni primerno pridobitev? Navsezadnje nam delo na vrtu z motikico in lopato lahko ponudi veliko več zadovoljstva kot pohajanje po trgovinah in spletnih straneh. Pa še bolj koristno je!
Avtorica: Miomira Šegina