Koledar dogodkov

Filmski abonma SREBRNO PLATNO in IZVEN

Étienne je igralec, a že dolgo ni stal na odrskih deskah. Trenutno vodi gledališko delavnico za zapornike. Njihova nadarjenost ga preseneti in odloči se, da z njimi na postavi oder Beckettovo igro Čakajoč Godota. Ko dobi dovoljenje, da zapornike popelje na turnejo po francoskih gledališčih, Étienne zaživi svoje sanje. Veliki finale bo njihov nastop v legendarnem pariškem Odéonu.

Film, postavljen v sodobno Francijo, je navdihnila resnična zgodba švedskega režiserja Jana Jönsona, ki je v osemdesetih letih s skupino zapornikov v švedskem zaporu uprizoril slovito Beckettovo dramo. Načrtovano premiero v Göteborškem mestnem gledališču pa so morali odpovedati, saj so igralci pobegnili. Samuel Beckett je novico komentiral z besedami: »To je najboljša stvar, ki se je zgodila igri, odkar sem jo napisal.«

Srečen bo čas je sodoben filmski portret, ki odkriva ozadje vizionarskega dela Antona Martina Slomška. Iz številnih niti stkana pripoved o človeku, ki je globoko spoštoval okolje, v katerem je odraščal in pozneje deloval. S svojo odločnostjo in velikimi napori je domači kulturni prostor pomikal ob bok drugih evropskih narodov, ki so sredi 19. stoletja doživljali svoj preporod. Srečen bo čas je navdihujoča zgodba o človeku, ki je poznal slovensko dušo in ji vdano posvetil celo svoje življenje.

Po divjem prepiru z materjo petintridesetletni Margaret, ki ima že dolgo zgodovino nasilnega vedenja, sodišče izreče strogo prepoved približevanja: tri mesece se družinski hiši ne sme približati na manj kot sto metrov. A ločitev le še okrepi njeno željo, da bi bila bližje svoji družini, in tako se začne vsak dan vračati k črti, ki je ne sme prestopiti … V filmu, ki kot njegova eksplozivna glavna junakinja pogosto menja razpoloženje, švicarska režiserka Ursula Meier spretno ruši stereotipe o ženskem nasilju.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

iz prve roke
»Izhodišče je bila želja povedati zgodbo o nasilni ženski, o ženskem nasilju. Stéphanie Blanchoud, s katero sem napisala scenarij, ima izkušnje z boksom in je na temo že napisala gledališko igro. Nasilje je v filmih običajno prikazano prek moških protagonistov, če pa že gre za ženske, so to večinoma najstnice. V takšnih primerih je nasilje pogosto povezano tudi s temami, kot so droge in prostitucija. Mene to ni zanimalo. Spraševala sem se, kako naj prikažem nasilen ženski lik, ne da bi mi bilo treba preveč pojasnjevati. Nato sem zgodbo povezala z družino, saj nas ta oblikuje kot posameznike. Poleg tega nisem želela govoriti o nobeni drugi družbeni ali politični temi. /…/ Na začetku filma vidimo, kako družinski člani Margaret izženejo iz hiše. Ta uvodni prizor, v katerem je iztrgana iz družinskega ‘kroga’, je nekakšen ‘veliki pok’, ki sproža valove nasilja skozi ves film, poganja pripoved in ji daje vso napetost. V večini filmov je srečanje med liki tisto, kar žene zgodbo naprej, v Črti pa dinamiko ustvarja prav razdalja med glavno junakinjo in ostalimi člani družine. /…/ Ta črta, natančno določena meja, ki Margaret loči od družinskega doma, zanjo postane ovira tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, s tem pa središče vseh napetosti.« Ursula Meier

Mladi učitelj sanja, da bi zapustil Butan ter v Avstraliji uspel kot pevec. Toda načrte mu prekriža vest, da bo moral zadnje leto pripravništva opraviti na osnovni šoli v odmaknjeni himalajski vasi. Po naporni osemdnevni hoji, kolikor traja pot do tja, se znajde v kraju po imenu Lunana, kjer nimajo ne elektrike ne učbenikov ne šolske table … Zgodba, posneta v najodročnejši šoli na svetu, nas uči, da bomo srečo morda našli tam, kjer jo najmanj pričakujemo. Film je osvojil številne nagrade občinstva in se kot prvi butanski celovečerec uvrstil med nominirance za oskarja.

nagrade
nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film; Palm Springs (nagrada občinstva); Innsbruck (nagrada žirije); Filmkunstmesse Leipzig (nagrada občinstva); Ulju Mountain Film Festival (nagrada NETPA

Trinajstletna Léo in Rémi sta najboljša prijatelja, ki mladost brezskrbno preživljata med kmetijami belgijskega podeželja. V luči odraščanja pa se njun tesen odnos nendoma razblini, ko začneta hoditi na novo, večjo šolo. Léo poskuša razumeti, kaj je šlo narobe, išče tolažbo in se zbliža z Rémijevo mamo, Sophie, medtem ko fanta iščeta odpuščanje in spravo, da bi poskušala ponovno vzpostaviti prijateljstvo. »Blizu« je film o prijateljstvu in odgovornosti. Belgijski režiser Lukas Dhont (Dekle), je za film prejel Grand Prix na zadnjem festivalu v Cannesu.

Nagrade
Cannes (Grand Prix), LIFFe (nagrada Art kino mreže Slovenije, Nagrada Kinotrip), Sevilla (najboljši igralec), nominacija za Oskarja za najboljši tuji film.

Iz prve roke
»Nekega dne sem obiskal svojo staro osnovno šolo v vasi, kjer sem odraščal. Preplavili so me spomini na čas, ko je bilo zame zelo težko biti takšen, kot sem, brez filtra. Fantje so se vedli tako, dekleta drugače, meni pa se je zdelo, da ne sodim v nobeno od skupin. Postajal sem vse bolj negotov glede prijateljstev, zlasti s fanti, saj sem bil bolj dekliške sorte in so me zato pogosto dražili. /…/ Nočem dramatizirati, vendar me tista boleča osnovnošolska in srednješolska leta še vedno preganjajo. Zato sem občutke skušal ujeti in tisti svet opisati iz lastne perspektive. Na papir sem zapisal nekaj besed: prijateljstvo, intimnost, strah, moškost … in tako je nastal scenarij za Blizu. /…/ Dandanes vidimo veliko podob moških, ki se drug do drugega vedejo grobo in za katere se zdi, da niso v stiku s svojo ranljivostjo. Želel sem ustvariti trenutke nežnosti v moškem svetu. Pokazati mlada fanta v postelji, blizu drug drugemu, med tekom po travniku, polnem cvetja. Poleg tega sem si resnično želel posneti film o prijateljstvu, o njegovi lepoti, a tudi krhkosti. Povedati pa sem hotel tudi nekaj o družbi, v kateri nežnost med najstniki ali odraslimi moškimi prehitro gledamo skozi prizmo spolnosti. Vse skušamo stlačiti v predalčke. To zavira našo spontanost in omejuje naša prijateljstva. Ne nazadnje pa sem želel spregovoriti tudi o surovosti: kako lahko uniči tako krhke, nežne stvari – v svetu, pa tudi v nas samih. O tem, kako režemo cvetlice, kako izginjajo barve znotraj nas.« Lukas Dhont