Gorniški večer z Žarkom Trušnovcem, prvim reševalcem na Tolminskem: Hvala za pomoč

Gost tokratnega gorniškega večera v Knjižnici Domžale je bil Žarko Trušnovec, ki je svojo pot na tolminski gorsko-reševalni postaji začel leta 1982, njen načelnik pa je zadnjih 18 let. Za seboj ima preko osemsto intervencij. Kot psiholog je zaposlen na tolminski osnovni šoli, organizira tudi številne tabore za mladino in družine blizu Breginja. Je vodja državne ekipe za psihološko pomoč civilne zaščite; predava in pomaga reševalcem pri soočanju s travmami pri težkih in smrtnih nesrečah. Pomoči sočloveku je namenil vse življenje, a je življenje tudi njemu namenilo težke preizkušnje. Z Žarkom Trušnovcem se je pogovarjal Borut Peršolja.

Žarko Trušnovec iz Tolmina je univerzitetni diplomirani psiholog, magister medicinskih znanosti, alpinist, gorski reševalec, gorski reševalec – letalec. Vdovec, oče treh sinov, zaposlen na Osnovni šoli Tolmin. Član Planinskega društva Tolmin, Soškega alpinističnega odseka in postaje Gorske reševalne službe Tolmin, kjer je načelnik od leta 2001. Pleza od leta 1975, opravil je več kot 300 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah (Alpamayo (1979), južni steni Kitaraja in Jirishanke (1986)), med njimi več kot dvajset prvenstvenih. Sodeloval je na enajstih alpinističnih odpravah: v Peru (1979, 1985–1988, 1990, 1995), Argentino (1982), Bolivijo (1983), Gruzijo (1984) in Tanzanijo (1991). Sodeloval je na več kot 800 reševalnih akcijah, vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite in član Društva psihologov Slovenije. Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2010), plaketo Občine Tolmin (2014), srebrno plaketo za solidarnost v gorah Targa d’argento (2017) in plaketo Civilne zaščite (2018).

Kot vsak gost Gorniškega večera, se je tudi Žarko predstavil z nekaj fotografijami iz svojega udejstvovanja v gorah; od taborov, reševanj, pohodov,  ki so se vrtele na projekcijskem platnu. V pogovoru izvemo, da se je Žarko Trušnovec  gorskim reševalcem pridružil leta 1982, zadnjih 18 let pa je tudi načelnik GRS Tolmin. Poleg vodenja in sodelovanja v  reševalnih akcijah pa je dejaven tudi na področju pomoči pri obvladovanju posttravmatskega sindroma, s katerim se ob ob težkih in smrtnih nesrečah soočajo različni pripadniki civilne zaščite. Trušnovec je vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite, ki se aktivira na poziv v primeru večjih naravnih ali drugih nesreč. Veliko časa in energije namenja tudi mladim. Osnovnošolce, srednješolce in nadarjeno mladino, zadnja leta pa tudi družine, povezuje v planinskih taborih, s čimer skuša preventivno delovati na mladino, da ta ne zaide na stranpoti.

GRS Tolmin pokriva veliko področje terena za reševalne akcije, pri njih pa je reševanje povezano tudi z drugimi športi kot so jadranje, letenje s padali, soteskanje, kajakši na vodi, gorske nesreče v vseh letnih časih, zato jim reševanje gorskih nesreč predstavlja manjši odstotek reševanja, več pa drugi športi.

Žarko Trušnovec ugotavlja, da smrt ni več del našega življenja, zato imajo mladi reševalci največ težav po smrtnih nesrečah: “V strukturo reševalnega dela bo treba vgraditi, da se ob takih priložnostih z reševalci pogovorimo neposredno po intervenciji.”

Kaj pravzaprav pomeni psihološka pomoč po hudi nesreči? “Orodja so iz arzenala psihologije, kaj bo kdo uporabil, je odvisno, kam se je v svojem študijskem življenju usmeril. Gre za razbremenilni razgovor neposredno po intervenciji. Pomembno je, da se reševalec, ki je doživel neko travmo, srečanje s smrtjo, hudo poškodbo, z odločitvami, ki so v običajnem življenju pripisane zdravnikom, na terenu pa se mora odločati laik, s psihologom pogovori. Da spravi stvari iz sebe in jih ne nese domov. Izkušnje kažejo, da če je za reševalce poskrbljeno takoj, potem hujših posledic ni.”

Tolminski gorski reševalec in psiholog Žarko Trušnovec je v Italiji prejel srebrno plaketo Targa d’Argento, pomembno mednarodno nagrado za solidarnost v gorah. “Hecno, ker sem nagrado dobil kot posameznik, zanjo pa je pravzaprav zaslužna ekipa. Gorsko reševanje je ekipni šport,”  je povedal Žarko, ko ga je Borut vprašal o nagradi. V italijanskem Pinzolu namreč nagrado podeljujejo reševalcem, gasilcem, zdravnikom, vojakom in drugim najbolj zaslužnim, ki svoja življenja nesebično tvegajo za druge.

Še veliko smo slišali o delu teh izjemnih mož, ki se razdajajo prostovoljno, za plačilo pa dobijo dnevnico in potne stroške, pa še to puščajo na postaji, da si lahko kupijo opremo. Zanimiv pogovor si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi