Med številnimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih od 1992 do 1995 je javnosti ostala prikrita zgodba o safariju na ljudi. Redkim izbrancem je bilo znano, da je pri obleganju Sarajeva na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev, delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so lahko streljati na prebivalce obleganega Sarajeva.
Premiera filma v Mestnem kinu Domžale, ki so ga vrteli v ponedeljek, 14. novembra 2022, je napolnila dvorano do zadnjega sedeža. Pogovoru po filmu se je odzval režiser in scenarist Miran Zupanič in je potekal v Mestnem kinu Domžale. Z režiserjem se je pogovarjal Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.
Film Sarajevo safari pod žaromet postavi to, o čemer se v zadnjih treh desetletjih ni govorilo. Verjetno tudi zato, ker neizpodbitnih dokazov iz jasnih razlogov ni, čeprav je kar nekaj ljudi, kot se je kasneje izkazalo, ki je vedelo vsaj nekaj. Drobec zgodbe, resnice. Resnice o tem, da so v letih, ko je bilo Sarajevo obkoljeno, na prebivalce tega mesta med drugim streljali ljudje, tujci, ki so za to plačali največ, kot pripovedujejo pričevalci, za življenje otroka.
Celovečerni film slovenskega režiserja Mirana Zupaniča tako odkriva novo razsežnost človeškega zla. Novo dimenzijo v pogledu na človeka. Razkriva, pravzaprav, da so med nami ljudje, ki na druge gledajo kot na divjad. »Film daje gledalcu slutiti absolutno zlo, ki se skriva pod maskami človeškosti ter hkrati prinaša uvid v usode tistih, ki so jim krogle ostrostrelcev za vedno spremenile življenje. Skupaj z njihovim trpljenjem približa gledalcu tudi njihovo modrost in moč volje do življenja,« je v pogovoru dejal Miran Zupanič.
Prvi, ki spregovori v filmu, je Slovenec, čigar identiteta ni znana, čeprav je zakrit le njegov obraz, ne pa tudi glas. V črno barvo odeta silhueta, moški, nam pripoveduje, da je v času vojne v Bosni in Hercegovini veliko časa preživel v Sarajevu, kjer je – z novinarsko akreditacijo – delal za “ameriško agencijo”. Delodajalca, pripoveduje, je zanimalo vse o tem, kako živijo ljudje, kaj razmišljajo in govorijo; skratka, zbiral je informacije, za katere je bil dobro plačan.
Zupanič, ki je bil po lastnih besedah ob prvih informacijah o safariju nejeveren, se je odločil, da temo v filmu predstavi zadržano, z distanco, a večplastno. Zato v filmu gledamo tudi doslej še neobjavljene posnetke obleganega Sarajeva, ki so last produkcijske hiše Arsmedia, in izpoved treh žrtev. Faruka Šabanovića, ki ga je kot mladega študenta ostrostrelčeva kroga zadela pred narodnim muzejem, poškodba pa ga je prikovala na invalidski voziček, in staršev Irine, malčice, ki ji je ostrostrelec vzel življenje, ko je bila stara leto dni in štiri mesece.
»Med ljudmi krožijo govorice o različnih temah, a diskurz se spremeni, ko nekdo odpre določeno temo v javnem prostoru. Potem ne gre več za govorice, ampak za javno razpravo. Očitno se je to zgodilo tudi s fenomenom lova na ljudi v Sarajevu. S pričevanji, ki jih vsebuje film, zlasti dveh oseb, ki sta bili v osebnem stiku s tem pojavom, smo odstrli zaveso in zdaj vsak dan srečujem ljudi, ki mi pripovedujejo, da so za safari že slišali,« je dejal Miran Zupanič.
Sarajevo je bilo obkoljeno dlje, kot katerakoli druga prestolnica v sodobni zgodovini vojskovanja – mesto je bilo oblegano med letoma 1992 in 1996, torej skupno 1.425 dni, kar je trikrat dlje od bitke za Stalingrad med drugo svetovno vojno. V tem času so na prebivalce mesta, tudi na otroke, streljali ostrostrelci. A to niso bili le srbski vojaki, plačanci in prostovoljci, temveč tudi ljudje, ki so za to drago plačali. Največ naj bi jih stalo življenje otroka. Na tako imenovanem Sarajevskem safariju se je pričevalec, kot pripoveduje, znašel nekako naključno. Srbski vojaki so ga povabili, če pride nekaj pogledat – zakaj so tako ravnali, pričevalcu še danes ni znano. “So že imeli neko agendo,” pravi v filmu, iz njegovega pripovedovanja pa je prav tako razvidno, da sprva ni vedel, da je prišel na safari. Da ni vedel, kdo so ljudje, ki so jih prevažali skupaj z njim.
Pričevalec jih nato opiše; opisuje tujce, po njegovem pripovedovanju so bili z zahodnih držav in pa tudi z vzhoda (menda iz Rusije). Prileteli naj bi v Beograd, od tam so jih po njegovih besedah prepeljali na Pale, kjer je bil sedež vojske Republike Srbske. Nato pa na položaje, kjer so v spremstvu vojakov dobro varovani streljali na civiliste.
Župan Vzhodnega Sarajeva, ki sodi pod Republiko Srbsko, je kazensko ovadbo zaradi razpihovanja mednacionalne nestrpnosti zoper Zupaniča napovedal, še preden si je film ogledal, grožnjo pa je za tem uresničil. »V Republiki Srbski so me medijsko in politično diskreditirali,« je komentiral Zupanič in dodal, da je tema filma taka, da omogoča večplastnost. Ob tem se mu sicer zdi težko predstavljivo, da se vsebino filma povezuje z domnevno prizadetostjo vseh prebivalcev Republike Srbske.
Miran Zupanič (1961) je zaključil študij prava in filmske režije na ljubljanski univerzi. V dokumentarnih filmih se osredotoča na usode posameznikov v prelomnih zgodovinskih trenutkih: Tek za življenje (1990) je bil prvi slovenski dokumentarec o Golem otoku, najhujšem političnem zaporu nekdanje Jugoslavije; Oči Bosne (1993) je bil posnet med krvavo vojno v Bosni in Hercegovini; Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine (2004) obravnava življenjsko pot pesnika in duhovnega revolucionarja Edvarda Kocbeka; Aufbiks! (2006) v igrano-dokumentarni obliki rekonstruira nacionalne boje med Slovenci in Nemci v Celju na prehodu iz 19. v 20. stoletje; Otroci s Petrička (2007) temelji na intervjujih s potomci domnevnih ali resničnih sodelavcev nacistov, ki so jih jugoslovanske oblasti po koncu druge svetovne vojne usmrtile, njihove otroke pa zaprle v taborišče Petriček; Moj prijatelj Mujo (2012) je film o Muji Turajliću, ki je v eksploziji mine izgubil obe roki, a z neuklonljivo življenjsko močjo obdeluje zemljo in skrbi za družino; Poj mi pesem (2018) je celovit portret glasbenika Vlada Kreslina in njegovega raznovrstnega občinstva; Sarajevo safari (2022) razkriva javnosti prej neznano zgodbo o tujcih, ki so plačevali za to, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva.
Miran Zupanič piše scenarije in režira tudi igrane filme: Operacija Cartier (1991), Radio.doc (1995), Barabe! (2001), Igra s pari (2009), Zmaga ali kako je Maks Bikec zasukal kolo zgodovine (2011). Od leta 1997 poučuje filmsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.
Avtor: Miro Pivar; Foto in video: Miro Pivar
