Koledar dogodkov

abonma koncertni MODRI in IZVEN

Tudi glasbeni inštrumenti so skozi stoletja doživljali razvoj. Le redki so bili – kot na primer večina godal – tudi včasih takšne oblike kot danes (obenem pa sta njihova kvaliteta in tudi cena neprimerljivi z današnjimi). Klavir je z razvojem romantičnega pojma virtuoza radikalno spremenil videz in zvok. Chopin in Liszt sta s svojim igranjem navdihovala tudi nastanek novih inštrumentov, ki so bili zvokovno ter tehnično bolj primerni njihovi izraznosti. Izdelovalec klavirjev Carl Bechstein, ki je veljal za glavnega nemškega izdelovalca pred Steinwayem, je takrat za Liszta izdelal nov klavir. Danes ta znamka doživlja preporod in se približuje samemu vrhu, od letos pa je Bechstein tudi naš novi hišni klavir. Klavirska glasba 19. stoletja je zelo poetična, intimna in je zelo dobro izpolnjevala nove zvočne ideale, predvsem potrebo po individualnosti in novem profilu pianista – virtuoza in skladatelja.

Na koncertu sicer verjetno ne boste slišali najbolj tipičnih skladb za klavir, boste pa doživeli različice za klavir štiriročno. Le-te so doživele svoj razcvet prav v romantiki, z originalnimi skladbami romantičnih mojstrov (Schubert, Schumann, Brahms, Mendelssohn, Dvoržak…) in tudi priredbami orkestrskih skladb za hišne zabave in potrebe študija. Na presenečenje mnogih bo osrednja točka koncerta Prva simfonija Gustava Mahlerja v priredbi dirigenta Bruna Walterja. Zagotovo je to velikanski izziv za tiste, ki si drznejo tako monumentalno delo izvesti na enem samem inštrumentu. Toliko različnih barv je treba izvabiti iz enega samega glasbila in skladbi ob tem dati novo, morda še bolj osebno noto, ne da bi pri tem izgubila na svoji prepoznavnosti. Gre verjetno bolj za iluzorno iskanje novih izraznosti, ki v stočlanskem orkestru z omejenim številom vaj niso možne. Ob vstopu v 20. stoletje je bila na Dunaju pogosta praksa, da so skladatelji (predvsem Schönberg in njegov krog) prirejali Mahlerjeve simfonične skladbe za manjše zasedbe, tako da so bile lahko izvajane tudi v salonih, za manjši krog ljubiteljev in poznavalcev ter umetnikov.

Izabella Simon in Dénes Várjon sta pianista-poeta, ki iščeta svetove in glasbene izraznosti, ki so podobni tudi delu moje vizije. Oba sta del bogate madžarske poustvarjalne tradicije komorne glasbe, ki sega tja do Liszta in je s tem zelo primerna za naše letošnje romantično glasbeno romanje.

Mate Bekavac

Cena vstopnice: 20 €

Filmski abonma SREBRNO PLATNO in IZVEN

Napoleon je spektakularen akcijski ep, ki opisuje razburkani vzpon in padec slavnega francoskega cesarja Napoleona Bonaparta, ki ga upodablja dobitnik oskarja Joaquin Phoenix. Film se ob osupljivem, veličastnem zgodovinskem ozadju v režiji legendarnega Ridleyja Scotta poglobi v Napoleonov neutrudljivi boj za oblast skozi prizmo nepotešljivega, viharnega razmerja, ki ga je imel s svojo največjo ljubeznijo, Josephine, ter ob tem izpostavlja njegove prekanjene vojaške in politične taktike.

Bojni prizori so med najbolj silovitimi, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu.

Čuden način življenja + Človeški glas

Pedro Almodóvar v svoji najnovejši kratkometražni »kaprici« ponudi odgovor na vprašanje iz Gore Brokeback: »Kaj pa naj bi dva moška počela skupaj na ranču?«

Rančer Silva na konju prečka puščavo, ki ga ločuje od mesta Bitter Creek. Prihaja, da bi obiskal šerifa Jaka, prijatelja iz mladosti, ko sta oba delala kot najeta revolveraša. Toda po noči obujanja spominov se razkrije pravi razlog Silvovega obiska …

Pedro Almodóvar je zapisal: »Želel sem dati glas queer moškim srednjih let, ki so v žanru, kot je vestern, praviloma neslišani. /…/ V filmu je veliko elementov vesterna. Ima revolveraša, ranč, šerifa, ima pa tudi nekaj, česar večina vesternov nima: dialog med dvema moškima, kakršnega po mojem mnenju v žanru še nismo videli. /…/ Poznamo sicer nekaj vesternov z gejevskimi liki, na primer Moža z zlatim koltom (Warlock) Edwarda Dmytryka. V scenariju je veliko namigov na strastno razmerje med glavnima junakoma, ki ju igrata Anthony Quinn in Henry Fonda, vendar to ni nikoli eksplicitno izraženo, čeprav gre za eno glavnih tem filma. /…/ Zgodbi o dveh moških, ki se ljubita in o tem tudi odkrito govorita, se je Hollywood najbolj približal z Goro Brokeback Anga Leeja. /…/ Ko v filmu Jake Gyllenhaal reče Heathu Ledgerju, da bi morala skupaj oditi in živeti na ranču, Heath odvrne: "Kaj pa naj bi počela dva moška, če bi skupaj delala na ranču?” Mislim, da je moj film v mnogih pogledih odgovor na to vprašanje. /…/ Film Čuden način življenja je dobil naslov po znamenitem fadu Amalie Rodrigues, ki v svojem besedilu pravi, da ni bolj čudnega življenja od tistega, ki ga živimo, če obrnemo hrbet lastnim željam.«

Več informacij je dostopnih tukaj

Človeški glas

Zgodba o dveh bitjih, soočenih z zapuščenostjo.

Ženska gleda, kako čas beži, medtem ko sedi v svojem stanovanju in čaka bivšega ljubimca, ki je pri njej pustil kovček in psa z obljubo, da bo prišel po stvari in ljubljenčka. Slednji postaja vse bolj nestrpen saj ne razume, zakaj ga je gospodar zapustil. V treh dneh, ko žensko spremljamo, zapusti stanovanje samo enkrat, da bi kupila sekiro in bencin … Prvi angleški film Pedra Almodóvar, ki ga je zasnoval na istoimenski mondrami Jeana Cocteauja.

Domžalska premiera in filmski pogovor z ekipo filma

Režiserka Petra Seliškar je dve desetletji spremljala bližnjo prijateljico Urško, ki se bori z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Urška, nekoč manekenka, zdaj profesionalna pianistka, se sooča z nevsakdanjimi izzivi, pri tem pa nikoli ne izgubi svojega neuklonljivega duha. Film združuje intimne pogovore, osebne arhive in impresionistične podobe, da bi se poglobil v skrivnosti človeškega telesa ter razkril moč umetnosti in prijateljstva. Intimni dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha.

Več informacij o filmu je tukaj.

Nagrade
vesna za najboljši dokumentarec, Festival slovenskega filma Portorož.

Petra Seliškar je o filmu zapisala: »Spoznali sva se v ljubljanskem lokalu, ko sva bili stari približno šestnajst ali sedemnajst let. Urška je tam stregla. Takrat ni več živela doma. Obe sva obiskovali eksperimentalno gledališko šolo, kjer sva se zbližali. Z nama je bila tudi Tita, ki se v filmu pojavi v prizoru iz porodnišnice. Bile smo zelo povezane, saj smo vse tri odraščale v ‘zapletenih’ družinah. Upirale smo se s svojimi nenavadnimi frizurami in transgresivnimi oblačili, v bistvu smo kričale za pozornost, ker smo bile raje napadene, kot da bi kar naprej govorile o bolečih stvareh, ki smo jih doživljale doma. Verjetno sva se z Urško zato tako zelo povezali in sva povezani še danes. Urškina najstniška leta so bila zanjo še posebej težka. /…/ Mislim, da sem ugotovila, da bi o njej lahko posnela film, ko je po prvi hospitalizaciji spet začela hoditi. Stalno sem jo spraševala, ali jo lahko snemam, pa ni bila nikoli za. Pet let po njenem drugem kolapsu me je nenadoma poklicala po telefonu in mi zaigrala na klavir. Tako je bila navdušena, da lahko spet igra, da me je povabila, naj pridem k njej in snemam. Spoznala je, da je snemanje filma zanjo nekakšna terapija in da ji bo film morda pomagal razumeti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. To je bil ključni trenutek, ko sem vedela, da imamo film. /…/ Hotela sem, da bi gledalec telesno začutil Urškino telo in to, kar čuti, njeno bolečino in negotovost. Razmišljala sem, kako naj vstopim v ta svet in vanj pripeljem gledalce. To smo poskušali doseči s skladateljem Vladimirjem Rakićem, njegovo glasbo in oblikovanjem zvoka. Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati. Stanje med sanjami, resničnostjo in škodo, ki jo povzročajo bolezen in zdravila. Potrebuješ veliko energije, da se izvlečeš iz tega in se vrneš v normalni svet. To se mi zdi nadvse fascinantno. /…/ Vizualno je vse skupaj precej abstraktno, saj nisem hotela ponavljati, kar je Urška že sama povedala. Telo smo skušali predstaviti na celični ravni kot nekaj, skozi kar občinstvo potuje. Je mešanica mikroskopskih slik celic in podvodnih prizorov z ribami. Uporabili smo ribe arapajma iz Amazonije, ki smo jih posneli v leipziškem živalskem vrtu. Tako so grde, da se mi zdijo že kar lepe. Navdušile so me. Kot otrok sem si predstavljala, da je tako na dnu jezera, zato sem hotela z njimi predstaviti Urškine najgloblje strahove.«

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić