Koledar dogodkov

Event Information:

• tor

  28

  Nov

  2023

  Telo

  20:00Mestni kino Domžale

  Domžalska premiera in filmski pogovor z ekipo filma

  

  Režiserka Petra Seliškar je dve desetletji spremljala bližnjo prijateljico Urško, ki se bori z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Urška, nekoč manekenka, zdaj profesionalna pianistka, se sooča z nevsakdanjimi izzivi, pri tem pa nikoli ne izgubi svojega neuklonljivega duha. Film združuje intimne pogovore, osebne arhive in impresionistične podobe, da bi se poglobil v skrivnosti človeškega telesa ter razkril moč umetnosti in prijateljstva. Intimni dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha.

  Več informacij o filmu je tukaj.

  Nagrade
  vesna za najboljši dokumentarec, Festival slovenskega filma Portorož.

  Petra Seliškar je o filmu zapisala: »Spoznali sva se v ljubljanskem lokalu, ko sva bili stari približno šestnajst ali sedemnajst let. Urška je tam stregla. Takrat ni več živela doma. Obe sva obiskovali eksperimentalno gledališko šolo, kjer sva se zbližali. Z nama je bila tudi Tita, ki se v filmu pojavi v prizoru iz porodnišnice. Bile smo zelo povezane, saj smo vse tri odraščale v ‘zapletenih’ družinah. Upirale smo se s svojimi nenavadnimi frizurami in transgresivnimi oblačili, v bistvu smo kričale za pozornost, ker smo bile raje napadene, kot da bi kar naprej govorile o bolečih stvareh, ki smo jih doživljale doma. Verjetno sva se z Urško zato tako zelo povezali in sva povezani še danes. Urškina najstniška leta so bila zanjo še posebej težka. /…/ Mislim, da sem ugotovila, da bi o njej lahko posnela film, ko je po prvi hospitalizaciji spet začela hoditi. Stalno sem jo spraševala, ali jo lahko snemam, pa ni bila nikoli za. Pet let po njenem drugem kolapsu me je nenadoma poklicala po telefonu in mi zaigrala na klavir. Tako je bila navdušena, da lahko spet igra, da me je povabila, naj pridem k njej in snemam. Spoznala je, da je snemanje filma zanjo nekakšna terapija in da ji bo film morda pomagal razumeti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. To je bil ključni trenutek, ko sem vedela, da imamo film. /…/ Hotela sem, da bi gledalec telesno začutil Urškino telo in to, kar čuti, njeno bolečino in negotovost. Razmišljala sem, kako naj vstopim v ta svet in vanj pripeljem gledalce. To smo poskušali doseči s skladateljem Vladimirjem Rakićem, njegovo glasbo in oblikovanjem zvoka. Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati. Stanje med sanjami, resničnostjo in škodo, ki jo povzročajo bolezen in zdravila. Potrebuješ veliko energije, da se izvlečeš iz tega in se vrneš v normalni svet. To se mi zdi nadvse fascinantno. /…/ Vizualno je vse skupaj precej abstraktno, saj nisem hotela ponavljati, kar je Urška že sama povedala. Telo smo skušali predstaviti na celični ravni kot nekaj, skozi kar občinstvo potuje. Je mešanica mikroskopskih slik celic in podvodnih prizorov z ribami. Uporabili smo ribe arapajma iz Amazonije, ki smo jih posneli v leipziškem živalskem vrtu. Tako so grde, da se mi zdijo že kar lepe. Navdušile so me. Kot otrok sem si predstavljala, da je tako na dnu jezera, zato sem hotela z njimi predstaviti Urškine najgloblje strahove.«