Koledar dogodkov

Dokumentarni film »2017« obnavlja zgodbo z Evropskega prvenstva v košarki v Carigradu z besedami vseh dvanajstih igralcev, selektorja in njegovega trenerskega štaba ter vodstva reprezentance. Povzemajo jo tako, kot so jo doživljali sami, zato je precej drugačna od tiste, ki jo poznamo navijači, velikokrat pa bolj kot besede govorijo čustva, ki so se prebudila v pripovedovalcih.

Naslov evropskih prvakov v košarki iz leta 2017 je nedvomno največji uspeh v zgodovini slovenskega ekipnega športa, ki je za mnoge prišel nenadejano. Doseglo ga je namreč moštvo s številnimi neznankami. Od mladega osemnajstletnega upa, ki je prvič oblekel reprezentančni dres do novega selektorja. V uspeh so na trenutke dvomili celo najzvestejši navijači, Košarkarska zveza Slovenije pa se je ves čas zavedala, da smo priča nečemu izjemnemu.

Ta fantastičen uspeh si vsekakor zasluži tudi »dokument« v obliki filma, ki pa ni le povzetek in razkrije mnogo več kot le športno zgodbo. 2017 je tudi zgodba o ekipi, kolektivnem duhu in moči skupnosti, ki je v času vedno večjega individualizma, tako v športu kot v širši družbi, še kako pomembna in aktualna.

Nova Pixarjeva zgodba o nastanku Kozmobliska, neustrašnega junaka, ki je navdihnil enega od glavnih likov iz filma Svet igrač. Spremljali bomo legendarnega vesoljskega čuvaja, ki je skupaj s svojim poveljnikom in posadko obtičal na sovražnem planetu, 4,2 milijona svetlobnih let oddaljenem od Zemlje. Ko skuša Kozmoblisk skozi prostor in čas najti pot nazaj domov, se mu pridruži skupina ambicioznih rekrutov in njegov očarljivi robotski spremljevalec maček Sox. Zadeve se zapletejo s prihodom zlobnega cesarja Zurga z vojsko neusmiljenih robotov in skrivnim načrtom.

sinhronizirano, 7+

Neil in Alice Bennett sta člana premožne družine, ki z mladima Colinom in Alexo dopustujeta v Acapulcu. Lenobne počitnice prekine nujen klic, zaradi katerega se morajo nemudoma odpraviti domov. Ko prispejo na letališče, jim Neil pove, da je pozabil potni list in da bo ujel naslednji let … Večkrat nagrajeni režiser Michel Franco, znan po pronicljivih in provokativnih študijah posameznikov in družb pod pritiskom, spremlja Tima Rotha na eksistencialnem popotovanju pod žgočim mehiškim soncem.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

Portret avtorja
Michel Franco se je rodil leta 1979 v Ciudadu de Mexicu. Med njegove filme sodijo: Chronic (nagrada za najboljši scenarij v Cannesu leta 2015), Las hijas de abril (nagrada žirije v sklopu Posebni pogled v Cannesu leta 2017), Después de Lucía (zmagovalec sklopa Posebni pogled v Cannesu leta 2012) in Nuevo orden (velika nagrada žirije v Benetkah leta 2020). Njegov zadnji celovečerec Sončni zaton je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah.

Iz prve roke
»Ni naključje, da se film dogaja v Acapulcu. Pretresen sem, ko vidim, kako se je mesto, kjer sem kot otrok preživljal počitnice, spremenilo v žarišče nasilja. Sončni zaton je nastal iz potrebe, da raziščem kraj, ki se zdi vse bolj oddaljen in tuj. To raziskovanje različnih vidikov Acapulca je tudi značajska študija in analiza družinske dinamike.

Sonce ima ključno vlogo; vedno udari agresivno in neposredno. Podoba mora nujno odražati dvoje: čustveno stanje likov in nasilje, ki vlada v njihovi okolici. /…/
Mislim, da se lahko vsakdo najde v moralnih izzivih in eksistencialnih potovanjih, ki jih doživljajo moji liki.« Michel Franco

Fotograf narave Vincent Munier povabi pisatelja Sylvaina Tessona, da se mu pridruži pri iskanju skrivnostnega snežnega leoparda. V osrčju tibetanskega višavja ga vpelje v subtilno umetnost čakanja, sledenja in potrpežljivosti. Na popotovanju skozi veličastno, prostrano pokrajino, ki jo naseljujejo nevidna bitja, dvojica razmišlja o človekovem mestu v naravi ter obuja čas, ko so »zveri, ljudje in bogovi še govorili isti jezik«.

Iz prve roke
»Še vedno sem velik otrok, ki živi od sanj in podob mitskih živali. Snežnega leoparda sem odkril prek pustolovskih zgodb ameriškega biologa Georgea B. Schallerja. V sedemdesetih letih ga je posnel v Čitralu v Pakistanu. Toda ko sem se leta 2011 prvič odpravljal v Tibet, nisem bil najbolj prepričan, da ga bom imel priložnost videti. Vedel pa sem, da bom naletel na druge, ravno tako enigmatične živalske vrste. Prvi mesec se leopard res ni prikazal – opazil sem le nekaj sledi –, vendar je bilo vznemirljivo vedeti, da je tam. Na tiste visoke planote me je pravzaprav pritegnil divji jak, totemska žival iz neke druge dobe, po vsej verjetnosti sodobnica volnatega nosoroga in mamuta. /…/ Leopard je bil v resnici le pretveza. Veličastna pretveza, a vendarle pretveza. /…/ ...

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj

Baz Luhrmann (Romeo + Julija, Moulin Rouge, Veliki Gatsby) portretira glasbo in življenje enkratnega in neponovljivega Elvisa Presleya skozi prizmo odnosa z njegovim menedžerjem, polkovnikom Tomom Parkerjem (Tom Hanks). Njuno komplicirano sodelovanje je trajalo celih 20 let, od Presleyevega vzpona, pa vse do vrhunca njegove slave, v njegovem središču pa je bil tudi odnos z najpomembnejšo osebo v Elvisovem življenju, s Priscillo Presley.

zanimivosti
Elvis je med legende vstopil kot človek izjemnega glasbenega talenta in šarma. Skupaj je prodal več kot milijardo plošč in albumov, več kot kateri koli glasbenik v zgodovini. Zaradi svojega velikega talenta, karizme in podpore oboževalcev po celem svetu, Elvis še dandanes ostaja izredno popularen.

Še nikoli ni nikomur uspelo tako močno pogrniti pri poskusu biti dober, kot je barabam. Na velika platna namreč prihajajo animirani zlobneži - g. Volk, g. Kača, g. Piranja, g. Morski pes in gdč. Tarantela, ki se pripravljajo na največji rop v animirani akcijski komediji Barabe. Gre za novo akcijsko komedijo studia DreamWorks Animation, ki je posneta po seriji knjižnih uspešnic New York Timesa, v katerih kriminalna ekipa živalskih izobčencev poskuša izvesti najzahtevnejšo prevaro doslej - postati vzorni državljani.

Jessica obišče sestro, ki leži v bolnici v Bogoti, ko jo začne ponoči motiti nenavaden, silovit zvok, ki jo spremlja tudi podnevi. Jessica se po njegovi sledi poda na osebno in skupnostno popotovanje po urbani in podeželski Kolumbiji, ki gledalca zaziba v stanje izrazite občutljivosti – do filma, sebe in človeštva. Tajski poet Apichatpong Weerasethakul nas v svojem prvem filmu, posnetem zunaj domovine, skupaj s Tildo Swinton in Jeanne Balibar popelje na skrivnostno notranje popotovanje, ki ga sproži veliki pok. Obvezen ogled na velikem platnu! Nagrada žirije v Cannesu.

Nagrade:
Cannes (nagrada žirije); Chicago (nagrada za najboljši film); Gent (posebna omemba); eden desetih najboljših filmov leta po izboru revije Cahiers du cinema

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj

Iz prve roke
»Kot otroka so me navduševale džungla, živali in gore. V sedemdesetih letih sem odraščal ob branju romanov o lovcih, ki so iskali zaklade izgubljenih civilizacij. A Tajska nima ne starodavnih imperijev, polnih zlata, ne lovcev na glave ne anakond. Štirideset let pozneje me še vedno privlačijo takšne pokrajine, ki pa jih zdaj prekrivajo plasti drugih zgodb. Zgodovina Latinske Amerike me zanima, saj je bila manjkajoči del moje mladosti. V Kolumbijo nisem prišel nabirat amazonskega zlata, pač pa izraze in spomine. /…/ K rojstvu projekta so prispevale tudi moje lastne halucinacije. Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države. /…/ Ime Jessica je poklon enemu mojih najljubših filmov, Vudu (I Walked With a Zombie) Jacquesa Tourneurja. Govori o Jessici Holland, komatozni ženi lastnika sladkorne plantaže, ki jo ponoči neustavljivo privlačijo zvoki vudu bobnov. /…/ Tukajšnje gore si predstavljam kot izraz ljudskega spomina skozi stoletja. Masivne gorske verige so s svojimi brazdami in potoki kot možganske gube ali krivulje zvočnih valov. Zaradi številnih nasilnih in travmatičnih dogodkov se teren napihuje in trese ter postane pokrajina neskončnih plazov in potresov. Tudi Memoria išče ravnotežje v tej živahni topografiji. Njena okostja – podobe in zvoki – so premaknjena s svojega mesta. Morda je to tista točka, kjer se lahko s filmom sinhronizirava; stanje, v katerem je utvara pravilo.« Apichatpong Weerasethakul