Koledar dogodkov

Event Information:

• čet

  07

  Jul

  2022

  Memoria

  19:00Mestni kino Domžale

  

  Jessica obišče sestro, ki leži v bolnici v Bogoti, ko jo začne ponoči motiti nenavaden, silovit zvok, ki jo spremlja tudi podnevi. Jessica se po njegovi sledi poda na osebno in skupnostno popotovanje po urbani in podeželski Kolumbiji, ki gledalca zaziba v stanje izrazite občutljivosti – do filma, sebe in človeštva. Tajski poet Apichatpong Weerasethakul nas v svojem prvem filmu, posnetem zunaj domovine, skupaj s Tildo Swinton in Jeanne Balibar popelje na skrivnostno notranje popotovanje, ki ga sproži veliki pok. Obvezen ogled na velikem platnu! Nagrada žirije v Cannesu.

  Nagrade:
  Cannes (nagrada žirije); Chicago (nagrada za najboljši film); Gent (posebna omemba); eden desetih najboljših filmov leta po izboru revije Cahiers du cinema

  Več informacij o filmu je dostopnih tukaj

  Iz prve roke
  »Kot otroka so me navduševale džungla, živali in gore. V sedemdesetih letih sem odraščal ob branju romanov o lovcih, ki so iskali zaklade izgubljenih civilizacij. A Tajska nima ne starodavnih imperijev, polnih zlata, ne lovcev na glave ne anakond. Štirideset let pozneje me še vedno privlačijo takšne pokrajine, ki pa jih zdaj prekrivajo plasti drugih zgodb. Zgodovina Latinske Amerike me zanima, saj je bila manjkajoči del moje mladosti. V Kolumbijo nisem prišel nabirat amazonskega zlata, pač pa izraze in spomine. /…/ K rojstvu projekta so prispevale tudi moje lastne halucinacije. Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države. /…/ Ime Jessica je poklon enemu mojih najljubših filmov, Vudu (I Walked With a Zombie) Jacquesa Tourneurja. Govori o Jessici Holland, komatozni ženi lastnika sladkorne plantaže, ki jo ponoči neustavljivo privlačijo zvoki vudu bobnov. /…/ Tukajšnje gore si predstavljam kot izraz ljudskega spomina skozi stoletja. Masivne gorske verige so s svojimi brazdami in potoki kot možganske gube ali krivulje zvočnih valov. Zaradi številnih nasilnih in travmatičnih dogodkov se teren napihuje in trese ter postane pokrajina neskončnih plazov in potresov. Tudi Memoria išče ravnotežje v tej živahni topografiji. Njena okostja – podobe in zvoki – so premaknjena s svojega mesta. Morda je to tista točka, kjer se lahko s filmom sinhronizirava; stanje, v katerem je utvara pravilo.« Apichatpong Weerasethakul