Kako že to poletje na dopust, da ne bomo potrebovali »dopusta od dopusta«?

Poletje je tu in že misel na počitnice marsikoga spravlja v stisko. Poveča se tesnoba, saj se vsak po svoje hote ali nehote zaveda, da prinašajo tudi izzive. In vprašanje je, koliko si počitnic res iz srca želimo, pa če še tako hrepenimo po idealnem odklopu. Če še spomini na minulo poletje niso ravno lepi, sta dodatna skrb in odpor pred novim dopustom čisto razumljiva. Koliko zmoremo priznati sebi in tudi drugim, da si nečesa ne želimo in – še bolje – kaj je tisto, česar pa si resnično želimo? Koliko smo v tem tudi slišani in sprejeti?

O čem se največkrat prepirajo pari na dopustu, kakšno je resnično ozadje skupnega dopustovanja še s kakšno družino, zakaj kljub lanski zaobljubi, da ne bomo ponovili iste izkušnje (napake?), vendarle popustimo in se s kreativnimi izgovori, ki služijo samoprevari, vendarle odločimo dati drugo možnost ljudem in krajem, ki si jih v resnici sploh ne želimo – o vsem tem smo povprašali Jano Lavtižar, psihoterapevtko, ki pri delu s pari in posamezniki uporablja holističen pristop in ki nam je z veseljem približala dinamike na dopustu.

Za začetek: kako se s kar najmanj stresa pripraviti na dopust?

Čisto preprosto: vsak družinski član odgovorno poskrbi za tisti del priprav, v katerem je najučinkovitejši. Ni nujno, da mama pripravlja oblačila in malico za na pot, oče pa pregleduje opremo za šotorjenje in pelje avto na tehnični pregled. Lahko je obrnjeno in seveda je super, če zadolžimo tudi otroke, da pripravijo svojo prtljago – mlajši ko so, raje in bolj igraje se tega lotevajo (in česar se Janezek nauči …). Pomembno je, da delujeta kot tim – da cenita prispevek drugega, da čutita medsebojno podporo. Tako bodo priprave potekale gladko, z veseljem in brez napora – ali pa bosta vsaj oba enako izčrpana s prijetnim občutkom padla v posteljo.

Usklajevanje različnih želja, potreb in terminov, iskanje in izbira primernih destinacij ter finančna obremenitev so le nekateri izmed dejavnikov, ki nas lahko spravijo v stisko. Kateri pa so še drugi, zaradi katerih se priprava na počitnice lahko sprevrže tudi v pravo moro, če ne kar živčno vojno? Vsaj v teoriji naj bi nam vendar prinesle odklop, sprostitev, polnjenje baterij, dobro počutje … sploh če si jih zamišljamo povsem drugače, kot pa poteka naš vsakdan.

In včasih je problem ravno v tej »teoriji«. Zadovoljnejši ko smo s svojim vsakdanjim življenjem, prijetnejše so lahko počitnice. Če pa se v svojem vsakdanjiku počutimo kronično slabo in upamo, da bomo počitnice doživeli sanjsko, se to skoraj verjetno ne bo zgodilo, saj samega sebe vedno nosimo s seboj. V najboljšem primeru se bomo malce spočili, a ne dovolj, da bi se telo in duh zares začela regenerirati.

Če si ne želimo živčne vojne, je bistvena uskladitev s tistimi, s katerimi se odpravljamo na dopust. S tem mislim na iskreno uskladitev, ne na sklepanje kompromisov s stisnjenimi zobmi, na odločitve, ki jih spremljajo občutki krivde ali žrtvovanja.

Včasih dve ali več družin dopustuje skupaj, da bi tako odrasli kakor tudi otroci imeli družbo. Kaj pa, če si s tem razlogom samo mečemo pesek v oči? Če nam velika družba daje nekakšen občutek varnosti in nas zaposli, da se nam ni treba ukvarjati s stvarmi, o katerih nočemo niti razmišljati?

Skupno dopustovanje prinaša kar nekaj koristi, recimo delitev stroškov in (na taborjenju) gospodinjskih opravil, vzajemno pazenje otrok, pa seveda več družabnosti – če seveda niste introvertirani in bi vas to samo izčrpavalo. Kar zadeva pesek v oči … včasih bi bilo res pametneje vložiti denar namesto v skupni dopust para, ki se samo še prepira ali med seboj ne govori, v partnersko terapijo. Ali v ločen dopust, ki lahko tudi prinese nekaj soočenja s situacijo.

Ker pa imamo človeška bitja večinoma rada linijo najmanjšega odpora, lahko dopustovanje v večji družbi jemljemo kot znosnejšo obliko skupnega preživljanja časa. Če parafraziram enega od Dumasev: »Verige zakona so tako težke, da jih morata prenašati dva, včasih celo več ljudi.« Čeprav pa je zanimivo to, da marsikateri par (ali posameznik) pride na terapijo ravno poleti, ker je v odnosu dokončno ali vsaj zelo resno počilo.

Vsak od nas je na počitnikovanju slišal ali opazil kaj, ob čemer se je počutil neprijetno, kot je recimo prepir v družinskem krogu pri sosednji mizi. Kaj je tisto, zaradi česar se pari najpogosteje sprejo na dopustu?

Stres sva že omenili, pričakovanja prav tako. Skoraj tragična zabloda se mi zdi, kadar se partnerja ves čas prepirata, potem pa vsaj eden od njiju pričakuje, da se bo na dopustu vse čarobno zgladilo. Tudi finančna plat ni zanemarljiva: različni pogledi na porabljanje denarja so precej vnetljiva snov. In ne pozabiva na dopustovanje s partnerjevimi sorodniki, ki je lahko zares prijetno, če so odnosi tudi sicer dobri; v nasprotnem primeru se ga je treba izogniti v velikem loku, saj takšnega stresa ne odtehta še toliko pomoči pri skrbi za otroke oziroma vnučke.

Koliko iskrenosti in posluha premorejo odrasli med načrtovanjem poletnega dopusta? Koliko zmorejo svoje pristne želje in potrebe izraziti in ob tem biti tudi slišani?

Brez odprte in strpne komunikacije gre težko. Pravzaprav se par ob pomanjkanju le-te lahko vpraša: kako je mogoče, da to prenašava? Kaj lahko storiva, da se začneva pogovarjati kot odrasla človeka? Se dovolj spoštujeva, sva drug do drugega dovolj empatična, se dovolj prilagajava in sodelujeva, si upava drugemu povedati svoje želje? To so ključne točke – vselej, ne samo na dopustu, zato se jih je dobro lotiti že veliko prej. Se pravi – takoj.

Kaj lahko storimo letos, da si pričaramo dopust, ki bo ukrojen kar se da po naši meri, in da ne bomo po njem potrebovali »dopusta od dopusta«?

Poleg vsega, o čemer sva že govorili, bi omenila še nerazdružljiv par: spontanost in načrtovanje. Spontanost je čudovita stvar, če jo kombiniramo z nekoliko načrtovanja, je pa še boljša. Bodimo pa pripravljeni, da čisto vse najbrž ne bo šlo v skladu z načrti, sprostimo se in ne jemljimo vsega tako smrtno resno, namesto zrenja v želeni cilj pustimo, da nam pogled radovedno zatava naokrog. In namesto da vse lepe trenutke pri priči pošljemo v družabna omrežja, lahko v njih samo uživamo, tako kot so to počeli naši nedavni predniki. Poskusite – nekaj posebnega je.

Če ste se v napisanem prepoznali in bi želeli za nasvet povprašati Jano Lavtižar, jo lahko lahko pokličete na 040 523 787 ali ji pišete na info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com

 

Tagi