Hoja – samoumevnost, ki jo je vredno spoznati. Gib gre skozi telo. O nahrbtniku na dveh nogah in njegovem počutju. Umetnost ravnotežja in glava na najvišji točki. Samopodoba in korak v poslovni uspeh.
S pomladjo se začenja sezona pohodništva. Okoli gorskih koč postane živahno in število članov v planinskih društvih se poveča. V deželi s takšno naravno raznolikostjo in lepoto kot je Slovenija to prav nič ne preseneča. Pohodništvo, rekreacija, šport ali romanje – hoja je v Sloveniji dobesedno del naše kulture. Tako vsakodnevna je.
Zakaj bi torej morali pisati o hoji? Ali lahko odkrijemo še kaj novega? Kaj niso ravno običajne stvari tiste, ki jih tako radi spregledamo? Način hoje je nekaj tako osebnega, kot je to fotografija v dokumentu ali prstni odtis.
Precej je zanimivih stvari je, ki jih lahko sami pri svoji hoji raziskujemo. Pa si jih nekaj poglejmo.
Hoja je dejavnost celega telesa. Način hoje odraža edinstvenost človeka in po njem ga lahko prepoznavamo že od daleč. Gib enega koraka se začne, izpelje in dovrši v različnih delih telesa. Cel gib gre usklajeno skozi telo, se zlije z ostalimi gibi, vsebuje že zametke naslednje faze, upošteva dihanje, pogovor … Kot ples, ki ga v sebi dojemamo kot brezmejno spreminjanje stanj. Skladno gibanje, ki se prilagaja našim namenom, v sebi vendarle nosi svoj ritem. Občasno naporen je lahko tako harmoničen, da razbremeni možgane in se ob njem pojavljajo sproščenost ali nove ideje.
Vidimo, da pri enem samem koraku, s katerim bi prestopili manjši potok, kot nek orkester sodelujejo mišice celega telesa in doprinesejo, da oseba gibko napreduje po željeni poti. V stalni pripravljenosti, da se z drugačno akcijo odzove na nek nov, nepričakovan dražljaj iz okolja.
Okoli 650 mišic in 215 kosti ima človeško telo in vse delujejo usklajeno. Učenje tega zapletenega procesa je ena glavnih zaposlitev novorojenčka, ko pride na ta svet. Uči se uporabe telesa v polju sile zemeljske teže. Svoje telo usposablja za udejanjanje želja, hkrati pa se v tem procesu somatskega učenja, učenja s pomočjo giba, gradi njegov živčni sistem ter ga pripravlja na kasnejše faze razvoja in nove sposobnosti. Metode somatskega učenja so to sposobnost živčnega možganov prepoznale in uporabile pri nas odraslih, ki smo že zelo utečeni v svojih navadah in omejitvah.
S časom se v nas namreč nakopičijo gibalni, vedenjski ali čustveni vzorci. Pogosto korak ni tako prožen, kot bi hoteli. Morda nekateri ob besedi hoja namesto na veselje do gibanja najprej celo pomislijo na težave s koleni in kolki in kaj bi bilo potrebno narediti, da se jih odpravi.
Mišice, kosti, vezi so kot zapleteno vzmetenje, ki pomika človeško bitje. Glavi na samem vrhu omogoči, da se med hojo čim bolj efektivno ozira po okolici, zbira vtise in oblikuje namere, v katere usmerja telo.
Tako se odpravimo na izlet v planine. Korak za korakom, velika teža v pokončni drži. Gležnja in kosti stopal so varno spravljeni in deloma razbremenjeni v pohodniških čevljih. Glavne obremenitve prevzameta kolčna sklepa in koleni. Mogoče si omislimo še pohodne palice in deloma razbremenimo nogi. A višje od kolčnih sklepov se pogosto dogaja malo ali nič. Na razmeroma tog život je obešen nahrbtnik in vse skupaj poskakuje ob vsakem koraku in neusmiljeno obremenjuje kolka in koleni. Težek nahrbtnik, ki se premika na dveh nogah.
Predstavljajte si avto brez vzmetenja ali kolo brez zračnic. Daljša vožnja bi nas pretresla do nevzdržnosti in hitro bi se pritožili ali zamenjali znamko. Če našo telo od medenice navzgor ne sodeluje pri vzmetenju, se pritožita kolk ali koleno.
Na delavnicah metode Feldenkrais posamične gibe najprej raziskujemo leže kot v nekakšnem laboratoriju. Igrivo, drugače ne deluje. Korak pripravimo na obremenitev in život je dovolj sproščen, da lahko sodeluje. Koleno si oddahne. Preigravamo različice in šele nato prenesemo v stoječ položaj. Vse se vtisne globoko v naš telesni spomin. In če imamo srečo, je za konec tedna v hribih napovedano še lepo vreme.
Hojo pa lahko uporabljamo kot način, s katerim se zopet proučujemo zaznavanju našega telesa. Marsikateri bralec bo spontano odvrnil, da to pa že zna in se mu tega ni potrebno učiti. A način, kako zaznavamo in dojemamo sporočila našega telesa, je kot bogat pogovorni jezik, ki ga lahko bogatimo ali pa ga postopoma opuščamo in se umikamo v molk.
Ta jezik gibov nam je tako blizu kot nam je blizu pogovorni, materni jezik. Tudi učiti se ga začnemo že v materinem telesu. Ključno vlogo igra kinestetski čut – čut, ki nam sporoča, kaj se dogaja v telesu. Napetosti v mišicah, pospeški, obremenitve. Tako kot vse čute, tudi ta čut lahko izostrimo. Bolj in bolj kot bo ta razvit, močneje je dodelana naša samopodoba. Navedek Moshe Feldenkraisa: “Ljudje delujemo skladno s podobo, ki si jo naredimo o sebi. Jemo, hodimo, govorimo, mislimo, opazujemo, ljubimo na način kot se doživljamo. Samopodoba, ki jo ustvarimo, je deloma podedovana, deloma privzgojena; tretji del doprinese vzgoja samega sebe.”
Telesna moč in kondicija sta pri tem manj pomembni, zato je to način učenja, ki ga lahko uporabljamo v vsaki starosti ali življenski situaciji.
Pri športu je pozornost praviloma usmerjena v primerjanje z drugimi in v tekmovalnost. Želja po večji moči, hitrosti in kondiciji nas lahko zavede, da ne uporabljamo telesa kot celote. Zgled si lahko poiščemo pri borilnih veščinah. Vključevanje dozdevno nepomembnih mišic ter pretok gibov skozi celo telo znatno izboljšajo kvaliteto gibanja in na pogled slabotnejšemu tekmovalcu lahko pridobijo odločujočo prednost pred s togo mišično maso obremenjenim nasprotnikom.
Zanimiva so pričevanja slovitih ustvarjalcev, ki hojo poveličujejo kot stanje, v katerem se jim porodi največ idej. Danes vemo, da umirjena aktivnost na svežem zraku in naravni svetlobi vzpodbuja areale v možganih, ki so odgovorni za višje možganske funkcije.
Delovno mesto v pisarni pa je lahko pravi študijski poligon. Način, kako hodimo naredi prvi vtis ob srečanju z nepoznanim človekom. Trenutek, ko nekdo vstopi skozi vrata, rokovanje udeležencev pred pogajanji ali pristop k govorniškem pultu – neverbalna komunikacija je skupaj z glasom v veliki meri zaslužna za prepričljiv nastop.
Robusten korak v planinski koči lahko deluje samozavestno, a v poslovnem okolju bo pri sogovornikih morda prej vzbudil vtis negotovosti. Bolj lahkotna hoja ni nič manj samozavestna.
Kako se obnašata roki? Zataknjeni sta v žepih, čez ramo obešena torbica ali pa mogoče nosita otroka. Vse to spada k osebnim vzorcem, ki se odražajo na gibanju in našem koraku še dolgo po tem, ko je vzrok za njihov nastanek že zdavnaj mimo. Odrinimo predsodek, da je to drža za brezdelneže in opazujmo na ulici, koliko ljudi hodi s prosto visečimi rokami? Zmoremo to tudi sami?
Zanesljiv korak je izraz samostojnosti, kateri nas nosi tja, kamor si zaželimo. Ohranja ravnotežje na dveh nogah in pomaga zvedavi glavi na vrhu hrbtenice, da se neutrudno ozira v vse smeri. Je človekov način premikanja, ki sprošča in ga hkrati ohranja čuječega.
Tako kot rokopis poznavalcu razkriva lastnosti tistega, ki ga je zapisal, nam tudi korak pripoveduje o osebi, ki ga je naredila. Navdušeni zastanemo – sem to zares jaz?
Do vrha ni več daleč.
DELAVNICA O HOJI: Lastno hojo in prožen korak bomo raziskovali na delavnici v soboto, 31. maja 2025, v prostorih zdravstvenega centra SERENUS, Smoletova ulica 18, Ljubljana (www.serenus.si)
Avtor: Jurij Mlinšek, učitelj Metode Feldenkrais in trener vida. Od 2009 poučuje somatsko učenje po Metodi Feldenkrais in delo z očmi v Ljubljani in v Münchnu (www.sehinstitut.de).
Informacije: info@somatskoucenje.si
Foto: Pexels
