Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin je v ponedeljek, 24. aprila 2023, v dvorani Marjance Ručigaj v Centru Ivana Hribarja organizirala srečanje s pisateljem Tonetom Peršakom. V okviru pogovornega večera so predstavili gostov najnovejši roman z naslovom “Za gozdom”, ki je izšel konec leta 2022.
Pogovora bi se moral udeležiti tudi Tone Partljič, ki bi predstavil svoji dve novi knjigi “Strnišča” ter “Veter z vzhoda”, vendar je zaradi nesporazuma z datumom z njim srečanje odpadlo. Moderatorka srečanja Barbara Kopač je na literarnem večeru gostila Toneta Peršaka, pisatelja, režiserja, tetraloga in nekdanjega politika, med drugim je bil tudi župan Občine Trzin, državni svetnik, poslanec in minister za kulturo. Pogovora sta se med drugim udeležila tudi župan Občine Trzin Peter Ložar ter direktorica Knjižnice Domžale Barbara Zupanc Oberwalder. Vse zbrane je v uvodu pozdravila Zdenka Kopač iz Krajevne knjižnice Tineta Orla iz Trzina.
Knjiga, ki je izšla pri založbi Litera, govori o osamljenosti, o stiski in kot taka ima svetlejšo plat pripovedovanja. V najnovejši knjigi Toneta Peršaka “Za gozdom” je nakazana tudi rešitev za premostitev medgeneracijskega razkoraka.
Kot je na predstavitvi svojega novega romana dejal Tone Peršak, je kot avtor zavezan, da razmišlja tudi o stanju sedanje družbe. Prav zaradi tega njegovi obe zadnji knjigi obravnavata upokojence. Najnovejši roman je izšel pri Literi in “Za gozdom” je čtivo, ki ga Tone Peršak umešča v polpreteklost in sedanjost. Kratek roman je premislek o življenju, ki je kot dnevnik, kar se razkrije šele na koncu romana.
V pogovoru pisatelj opiše roman “Za gozdom kot” portret ulice, ki je malo podobna ulici, v kateri dejansko živi z ženo. Gre za portret ulice, v kateri večina prebivalcev živi že skoraj 50 let in kako ulica, še zlasti, če je malo oddaljena od preostalega dela naselja, začne dobivati značilnosti vasi in se odzove na vsako spremembo. Glavni protagonist romana Za gozdom je upokojenec. Ta živi v zakonu, v katerem se na prvi pogled zdi, da ni harmoničen in da oba partnerja v njem vztrajata predvsem zaradi občutka dolžnosti drug do drugega. A ko žena glavnega lika zaradi covida-19 umre, se izkaže, da zakon vendarle ni bil brez medsebojne pripadnosti. Vdovec nato osamljenost premaguje s sprehodi v gozdu, kjer se mu zgodi srečanje s čudovitim bitjem, s katerim se sedaj lahko pogovarja, saj se je do sedaj v letu in pol od smrti žene pogovarjal le še sam s sabo.
Po besedah moderatorke Barbare Kopač je ta knjiga redek primer slovenske pripovedi, ki je zelo prežeta s svetlo nitjo. S to ugotovitvijo se je strinjal tudi avtor sam, ki je menil, da si je sam želel, da bi delo delovalo svetlo. “In če se z distanco pogleda, kako sama ulica deluje in živi, je lahko to tudi smešno in ironično,” je še dodal Tone Peršak.
V pogovoru je avtor obiskovalcem razkril kar nekaj tančic in skrivnosti, ki so ga pripeljale do pisanja novega romana. Ob pestrem dogajanju v ulici razmišlja o medosebnih odnosih in tudi o ljubezni, le-ta pride do izraza posebej ob izgubi, ko se odkrije avtobiografski del izgube žene, katero skozi ves roman naziva s svojilnim zaimkom »moja«. Skozi zgodbo se sprehodi mimo skrhanih odnosov v družini, omeni tri odtujene otroke in preprosto praznovanje 50. obletnice poroke ter končni postanek sredi izbruha epidemije. Zanjo je bila okužba usodna, on pa je ostal, sam v preveliki hiši, sredi skaljenih odnosov. Niti pisanje mu ni šlo. A po več kot dveh mesecih je le-to ponovno steklo in pregnalo brezvoljnost ter otopelost zadnjega obdobja. Končni preobrat pa je posebno srečanje, ki je mestoma antijunaka popeljalo na novo, drugačno pot.
Avtor je v pogovoru povedal nekaj besed o imenu ulice Za gozdom. Da se naj naša ulica imenuje Za gozdom, je lahko predlagal samo kak zlonamerni čudak z namenom, da bi prebivalci ulice prej ali slej dobili kompleks manjvrednosti! Kajti, če moraš, ko te vprašajo po naslovu stalnega bivališča, povedati, da živiš v ulici Za gozdom, je to slišati, kot da bi priznal, da si malo čez les, da živiš za hribom ali kaj podobnega.
Za gozdom je delo, ki ga Tone Peršak umešča v polpreteklost in sedanjost. Tako v pogovoru obiskovalci izvedo, da je ta kratek roman premislek o življenju, ki je kot dnevnik, kar se bralcu razkrije šele na koncu romana. Za ta roman protagonistova pokojna žena, nadvse priljubljena učiteljica slovenščine, zdaj ne bo izvedela nikoli. Pa kako si jo je želel presenetiti – njo, ki je tako rada brala in kupovala knjige – kot piše v romanu Tone Peršak. Protagonist svojo ženo ves čas romana naziva z moja; z njo v tem času praznuje tudi zlato poroko in kar ne gre spregledati načina in vzdušja praznovanja, kot ga lahko spremljamo v romanu Praznovanje, ki je izšel pri Cankarjevi založbi leta 2021, v katerem je kar nekaj podobnosti z mlačnostjo in naveličanostjo prisotnih na protagonistovem rojstnem dnevu. Kaj je ne nazadnje sploh ljubezen, razmišlja protagonist Za gozdom. Je to prisotnost? Je to bližina, ki jo samo zaznamo in je samoumevna?
Kot je dejal Tone Peršak, se je v pisanju poglobil v enega izmed najbolj pretresljivih pasusov protagonista o izgubi žene in dojemanju neprisotnosti, kot je del o pokojničini zobni ščetki. Ostala je tam taka, kot jo je »njegova« odložila tistega večera, ko so jo odpeljali v UKC Ljubljana. Ali pa tisti o izbruhu, ko ga hčerki pokličeta, da bi počasi lahko razvrstili njene, mamine oz. ženine, obleke. Praznina boli, ostajajo samo še reči, ki nosijo vonj, kak las, nekoč toploto.
Avtor: Miro Pivar; Foto in video: Miro Pivar
