Midve

Ponovno se nam je oglasila pisateljica in pesnica Nina Kosmač, ki se je po nedelji, ko smo objavili njeno svežo pesem Midva, danes lotila in dokončala novo pesnitev z naslovom Midve. Pesem bo dodatno obogatila njeno pesniško zbirko z naslovom Mi – z zavezanimi očmi, za katero ni prepričana, če bo kdaj izšla v knjižni obliki.

Nina Kosmač, pisateljica in vnukinja slovenskega romanopisca Cirila Kosmača, ki je pred tremi leti izdala svoj prvi roman Utvare, na našem portalu objavljala svoja literarna potovanja po poteh velikanov slovenske književnosti. Najprej jo je pot popeljala v rojstno hišo njenega deda Cirila Kosmača v Slap ob Idrijci, nedolgo nazaj pa je obiskala rojstno hišo dr. Franceta Prešerna. Na našem portalu smo iz zbirke Mi – z zavezanimi očmi že objavili pesmi Vi, Mi, Jaz, On, Vedve, Vidva, Onadva, One, Ono in Midva.

Nina ima veliko svojih objavljenih del v španskem jeziku, ker je v Španiji živela vrsto let. V Sloveniji so pod njenim mentorstvom udeleženci delavnice kreativnega pisanja lani izdali knjigo, ki se imenuje Razlito črnilo. Kmalu bo izšla še njena druga knjiga, ki jo je ilustriral koreograf in plesalec svetovne slave Rafael Amargo pod naslovom Srebrn Prah.

Midve

Midve, ki nekoč – razen ljubimki – vse sva si bili.

Midve, ki v Benjaminovem Buttonovem trenutku, sva bili enako stari.

Midve, ki v abstrakciji umetnosti, sva se razumeli.

Midve, ki sva si zaupali, da ena izmed naju, kot Izolda je spoznala svojega Tristana in druga kot Lotova žena, v solni kip se je spremenila, medtem ko iz Sodome in Gomore je uhajala.

Midve, ki navkljub znanju, Faustovega lepega trenutka nisva mogli zaustaviti.

Midve, ki nekoč v pregovore sva verjeli.

Midve, ki bili sva nerazdružljivi – ti meni toplo sonce bila si in svetli odsev lune – jaz tebi.

Midve- ki skupaj sva plesali – na koreografije nesmrtne sreče- v tvoji kuhinji.

Midve – takrat sva si bili hkrati prijateljici, mati in hči.

Midve, ki valovanju morja skupaj sva se prepustili in brezskrbnost v zvoku skupnega smeha sva našli.

Midve, sva se nekoč ločili. Nisem se spremenila jaz, spremenila si se ti! Pobegnila si stran od mene za vedno, bolj grobo in večkrat, kot Tristan Izoldi. Takrat mislila sem si, ambivalenca in pobeg – prijateljstvo – to ni!

Midve – “nehali sva obstajati”, zabrusila si mi, “pregovori lažejo, prijateljica in hči! Ni res, da kar te ne ubije te učvrsti! Kar te ne ubije te trajno pohabi! Kadar je frekvenca nihanja svetlobe ali zvoka previsoka to te nalomi in zlomi! Umetnost je farsa, obstajajo samo fizikalni zakoni! Mene je življenje nalomilo, ti si ista – to je privilegij!”

Midve – “Prav, nehajva biti prijateljici”, odgovorila sem ti, “ampak vedi – moraš vedeti ti, da zaradi tebe sem oslepela kot Galilej zaradi premočnega žarčenja!” Nadaljevala sem: “nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja! Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate! Nisi mi zvezala oči, ampak tvoji sončni žarki, so bili zame presvetli in so me zaslepili! Želim si, obema izkopati oči!”

Midve se od takrat naprej nisva več videli. Ne maram Prešernove sile spomina in hočem tudi na večno med nama pozabiti. Nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja. Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate svoje morje, svoje sonce – moje vse!

Midve – druga brez druge verjameva samo še v likovno umetnost in kiparstvo. Midve nosiva večno krvavitev na levi strani glave, Magrittovega kipa spomina. Midve – Magrittovi zrcalni sliki – ločeni druga od druge za vedno – sva postali dvojčici. Za naju ni več skupne alkimije mladosti.

Midve – sva si sedaj enaki, kot kip na sliki v glavo- druga brez druge – udarjeni.

Midve veva, da umetnost zdravi, ampak tudi na lepe trenutke morava pozabiti, ker to preveč skeli in boli!

Nina Kosmač

Iz uredništva želimo Nini še veliko ustvarjalnih trenutkov, vsem ostalim prijeten preostanek dneva.