Zakaj uporabljati pravilno slovenščino? #Ajdapiše
Razmislek o maternem jeziku ob kulturnem prazniku – kaj nam pomeni? Predvsem pa: kaj pomeni poslušalcu ali bralcu naših besed?
Vsako leto znova, ko se bliža 8. februar, slišim, kako neverjetno (v slabem pomenu) je, da praznujemo smrt Prešerna in ne njegovega rojstnega dne. Naj dodam ironično, da velik del teh ljudi niti ne ve, kdaj se je rodil Prešeren. Verjetno bi bilo res bolj smiselno praznovati dan rojstva, pa vendar takšni pač smo Slovenci – včasih malce nenavadni. Po drugi strani pa smo eden redkih narodov, ki ima na dan kulture dela prost dan. Čeprav čez leto jamramo, da ima kultura (sploh v primerjavi s športom) premalo pozornosti v medijskem prostoru in da ji namenjamo premalo javnega denarja, pa je to vsekakor ena izmed tistih stvari, ki jih moramo pohvaliti. Nasploh vse bolj verjamem, da se moramo več pogovarjati o tistih dobrih praksah, ki jih imamo, da dvignemo nivo optimizma in navsezadnje vere v javno dobro pa tudi javno upravo. To seveda ne pomeni, da pod preprogo skrivamo vse slabo.
Kakšna pa je raba slovenskega jezika v praksi?
Vse več bralci opozarjajo na slovnične napake, ki se pojavljajo v besedilih slovenskih tiskanih in spletnih medijev. Naj se kar takoj tudi sama posipam s pepelom: tudi sama nemalokrat naredim marsikatero slovnično napako. Besede prehitevajo moje prste na tipkovnici, računalnik, na katerem občasno pišem, nima slovenskega črkovalnika, pa še kakšno slovnično pravilo je ušlo v pozabo ali pa ga morda niti nikoli nisem zares dobro osvojila. Če pomislim nazaj na osnovno in kasneje srednje šolo, ure slovenščine niso bile med najbolj priljubljenimi – razen takrat, ko smo imeli književnost, seveda. Takrat sem močno uživala. Sicer pa so nam slovnico mnogokrat predstavljali vse preveč suhoparno, premalo življenjsko. Najbolj pa se mi zdi, da je manjkal smisel tega učenja. Prav dobro se spomnim, kako smo v gimnaziji razmišljali, ali bi vse te ure slovnice lahko imeli za učenje drugega jezika – češ, saj slovensko že govorimo, mar ne bi bilo bolj smotrno se učiti še enega tujega jezika? Ne toliko, da ga obvladaš, temveč toliko, da ko prideš v tujino, da se znaš sporazumevati. V današnjem globalnem svetu, ko vsi veliko več potujemo, predvsem pa vse več delamo v mednarodnem okolju, bi se mi to zdela izjemna pridobitev. Ali pa bi morda več ur lahko imeli za književnost?
Nato pa sem se v gimnaziji učila francoskega jezika in nekje v tretjem letniku smo se srečali s posebno glagolsko obliko, ki se ji reče konjuktiv (le subjonctif). Slednji ne opredeljuje poseben čas, temveč izraža dvom, želje, zahteve, čustva in mnenja govorca. Medtem ko indikativ (l’indicatif) opisuje realnost objektivno, jo konjunktiv opisuje subjektivno. Izjemno zapletena oblika, ki se torej uporablja le v posameznih primerih in ki zahteva, da glagol pretvoriš v neko drugačno obliko (večina je pravilne rabe, obstajajo pa potem še izjeme od izjem). Skratka zelo zapleteno. Ali je potrebno? Za splošno razumevanje sploh ne. In dejansko mnogi tega pri uporabi francoskega jezika ne uporabljajo. Je pa raba te oblike kazalnik sposobnosti, predvsem pa znanja, intelekta posameznika. Če povem enostavnejše: snobovski Francozi bodo na prefinjen način ugotovili nivo tvojih (intelektualnih) sposobnosti. Morda se sliši bizarno, toda v resnici je to le nazoren primer tega, kar dejansko vsi uporabljamo v praksi. Skozi jezik spoznamo človeka – skozi govorjeno ali pisano besedo. Glede na uporabo narečja lahko ugotovimo, od kje prihaja govorec. Določimo lahko tudi neko starost – generacijske razlike obstajajo glede na rabo tujk (starejši uporabljajo več besed, ki imajo izvor dejansko v nemščini; mladi pa vse več angleških besed). Navsezadnje pa spoznamo tudi nivo izobrazbe skozi uporabljene besede. Ali posameznik uporablja dvojino, pravilno sklanja in sprega ter tako naprej?
Vendar pa ni zgolj raba pravilne slovnice, ki odraža ta omenjeni nivo, temveč tudi bogastvo besednega zaklada. In tudi na tem področju že opažamo, da kako postajajo besedila v slovenskih medijih vse bolj skopa, suhoparna. Podajajo se zgolj informacije, vse manj je podajanja konteksta. Zagotovo je to tudi posledica vse manjšega branja knjig, kajti branja se med seboj razlikujejo – in branje strokovnega, znanstvenega prispevka nikakor ne more biti enakovredno branju novice na spletnem medijskem portalu.
Pred leti, ko sem začela z javnim pisanjem, mi je prijateljica, starejša gospa, večkrat napisala sporočilo, v katerem je naštela vse moje slovnične lapsuse. Sprva sem bila vesela popravkov, potem pa me je včasih zadeva tudi spravila ob živce, češ, kaj mi teži, mar ne razume, da nimam lektorja, da sem sama za vse in da je že tako zelo težko napisati besedilo, ki je vsebinsko dobro, kako naj se potem ukvarjam še s slovnico, ko pa mi seveda vedno zmanjka časa? Nekaj časa je trajalo, potem pa sem enkrat, ko sva se ob kavi pogovarjali o tem (mojih negativnih misli ji seveda nisem izdala), spoznala, da to dela predvsem zato, ker ji je mar. Ker ona bere tekste, jih presoja tudi po slovnični rabi in na podlagi vsebine ter slovnice ocenjuje pisca. In ker me ima rada, mi želi dobro – želi, da postanem še boljša tudi v očeh tistih, ki jim je to mar.
Zatorej razmislite o tem naslednjič, ko boste (javno) govorili ali pisali. Ni pomembno le, kaj si sami mislimo. Morda nas nekateri hočejo prepričati, da je res vseeno, kaj rečeš, pa tudi kaj recimo nosiš in kako izgledaš. Pa vsi vemo, da videz šteje in da se ocenjujemo po tem.
Besedilo: Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.