Ob Ohridskem jezeru #Benjaminovglas

Danes kolumno pišem ob makedonskem biseru – Ohridskem jezeru. Sprašujem se o smiselnosti absolutne usmerjenosti in (slepem) posnemanju zahodne družbe ter o tem, kaj dejansko življenjskega se lahko od Zahoda naučimo.

Načeloma se Slovenci bolj oziramo proti Zahodu, medtem ko Balkan oz. od vseh držav, ki ležijo južno od nas, gledamo stran ali pa z viška. Naša družba vidi v Zahodu nek smisel in način življenja, ki bi ga radi preslikali v naša življenja v prepričanju, da je tam kvaliteta življenja boljša. Ko sem tu, globoko v Balkanu, se sprašujem, ali je temu res tako? V celoti, deloma? Katera dimenzija kvalitete je na Zahodu boljša, katera pa na Balkanu visoko odstopa? Sama tvegana vprašanja za današnje stanje zavesti v Sloveniji.

V tem tveganju me malo rešuje dejstvo, da je kvaliteta življenja na nek način tudi individualna kategorija, na kar ima vsak posameznik drugačen pogled. Je stvar prioritete posameznika.

Ohridsko jezero sicer ni celoten Balkan, vendar, če nam kvaliteta življenja pomeni kvaliteta hrane in vode, čistost zraka, nizka raven stresnega življenja, bogato preživljanje prostega časa, (ne)okrnjenost narave, moramo premisliti našo slepo zaljubljenost Zahodu.

Medtem ko Zahod ne govori o kvaliteti življenja, raje uporablja »razvito in uspešno družbo«, s čimer v ospredje postavlja sestavine, kot so visoka raven BDP-ja, material zaradi materiala, brezidejno potrošnjo, usmeritev k veličastnemu imidžu posameznika, stres kot vrednoto, hlapčevanje lastnini in kapitalu, absolutno podreditev posameznika bankovcem, potrošna moč kot merilo lepote življenja ipd.

Na sončni dan se sprehajam v manjšem mestu ob Ohridskem jezeru in opazujem ljudi. Najprej vidim, da je zunaj na ulici neverjetno veliko število ljudi, relativna gostota, kot bi se sprehajal po našem glavnem mestu. Število turistov še ni omembe vredno, saj covid-19 še pušča posledice glede potovanj. Se pozanimam, koliko je okvirno prebivalcev v mestu in ugotovim, da je približno 3/4 prebivalcev zunaj na zraku, uživa na kavi, ob druženju s prijatelji, z družino in nakupuje svežo hrano na mestni tržnici.

Ob tej situaciji ugotavljam, da nekateri narodi, s katerimi smo si nekdaj delili skupno državo, živijo diametralno nasprotno v primerjavi z nami. V naših mestih se ljudje v večji meri zadržujejo doma, saj je za nas nespodobno pohajkovati brezdelno po vasi ali mestu; zato ždimo v notranjosti, razvijamo primerljivo manj socialnih stikov, živimo primerljivo bistveno bolj stresno življenje, kjer je deloholizem (ponekod) celo vrednota, uvažamo velik del hrane, saj se mi ukvarjamo s “pomembnimi karierami”, in smo tako bolj zaprta družba in s tem bolj primerljiva Zahodu.

Bolj ko se naša družba usmerja proti Zahodu, bolj se posameznik odceplja od samega sebe. Mesto ob Ohridskem jezeru, kjer se sprehajam, živi diametralno nasprotne vrednote, kot jih živi Zahod. Odnos do družine, ki je tukaj sveta, in odnos do sočloveka je bistveno bolj človeški v primerjavi z Zahodom, je pa žal na vsake toliko časa pod preizkusom Zahodnih tehnik destabilizacije, da nam pokažejo, češ, kultura, ki jo živi Balkan, ne omogoča miru. Verjamem, da če bi veliki centri moči pustili, da se tu ljudje sami dogovorijo, bi bili meddržavni odnosi boljši in stabilnejši.

Ideja današnje kolumne je, da z vami delim še “živa” spoznanja s terena, kajti verjamem, da ko se bom spet “klimatiziral” doma, bo rok trajanja teh misli bržkone potekel. Kljub temu, da se mi zdi, da Slovenci generalno gledamo stran od Balkana, opažam, da živijo tukaj ljudje bolj prizemljeno, pristno, k človeku usmerjeno življenje, kot na Zahodu. In kljub temu, da so po merilih Zahoda države tukaj manj napredne, imajo tudi veliko sestavin življenja, ki jih je vredno posnemati. In glede na to, da je način življenja razsodnik (ne)kvalitete življenja posameznika in družbe, in da imamo pravico po uvrščanju sestavin v naša življenja samostojno in svobodno, lahko sami nagovarjamo svoja srca, v katero smer se bo naše življenje zapeljalo.

Ohrid me prevzema. Morda začasno, morda pa me ob tem dela boljšega človeka. Kdo ve?

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.