Ne bodi vol: Voli! #Benjaminovglas

Kako bi si upal v finišu parlamentarnih volitev ne pisati o prazniku demokracije? Ko gledam soočenja predstavnikov političnih strank, ki kandidirajo na nedeljskih volitvah v državni zbor, se sprašujem o pravem pomenu in namenu predvolilnih soočenj.

Ali se nastopajoči soočajo s sami s sabo?

Sprašujem se, ali se morda sodelujoči na soočenjih predstavnikov političnih strank soočajo sami s sabo? Opažam namreč, da kandidati praviloma ne govorijo o programu, viziji, ampak izpostavljajo predvsem svojo politično (ne)kulturo. Kljub temu, da imajo kandidati v etru na voljo malo časa, in še tega si morajo krvavo izboriti, pa le nekaj ostane ljudem nekrito. To je karakter nastopajočih. Karakterja se nekako ne da skriti. In ta »izdajalska« lastnost kandidatov in predvsem predsednic in predsednikov strank utegne biti tista lastnost, na podlagi katere bomo v nedeljo oddali svoj glas.

Če se vprašamo, kaj v resnici ljudje iščemo pri politikih, bi lahko izpostavil odločnost, da vedo, o čem govorijo. Naslednja v vrsti je gotovo nekonfliktnost, da se ne obnašajo kot stekli psi, ki grizejo vse živo okrog sebe. Naslednja pomembna stvar je, da se postavijo zase in za svoje ter s tem kažejo upanje v to, da bodo vendarle nekaj dobrega naredili za vse nas. Ljudje ne marajo tistih, ki so brez vizije. Te spoznamo po tem, da le leporečijo brez vsebinske in življenjske kapacitete. To se vsekakor čuti, v kolikor se človek vsaj malo posveti soočenjem in želi poiskati najboljšo možno opcijo, izbiro.

Pri soočenjih se vključuje tudi interes medijev. Kolikor se le da predvolilno mrzlico izkoriščajo za svojo promocijo in za izkazovanje svoje potrebnost. Skušajo pokazati, da se ljudje brez medija ne bi znali in zmogli odločiti med kandidati. Prepričujejo nas, da so prav te oblike soočenj, ki jih postavljajo pred nas, najboljša oblika objektivne seznanitve z vsemi razlikami in vsemi posebnostmi, ki nam bodo pomagali pri odločitvi. Prestižna bitka je zato bila, katera medijska hiša bo gostila soočanje glavnih dveh kandidatov Goloba in Janše, pa to ni uspelo nikomur. Za največji približek temu se je tako izkazalo soočenje štirih najmočnejših strank oziroma njihovih voditeljev: SDS, N.Si ter Svobode in SD.

Imajo soočenja sploh kak smisel?

Na koncu se postavlja vprašanje, ali soočenja sploh komu pomagajo, da si oblikuje svoje stališče, glede glasu na volitvah. Ali prispevajo temu, da se kdo odloči, da bo šel na volišče in oddal svoj glas, pa ga sicer nikakor ne bi? Ali prispevajo temu, da bi že odločeni privrženci ali celo člani strank ob soočenjih ugotovili, da obstajajo tudi boljše stranke in ekipe od tiste, v katero so doslej polagali svoje upe in želje ter navijaške emocije? Ali morda ta soočenja prispevajo k temu, da nam vsem raste poznavanje političnega prostora, poznavanje ključnih dilem našega razvoja, poznavanje ekip, ki naj bi se spopadle z največjimi izzivi? Ali pa v resnici prispevajo k temu, da se še bolj utrjuje prepričanje večine, da je politika samo za izbrance, za nemoralneže in barabe, za leporečnike in spretne govorce, za dobro plačane komolčarje in za skorumpirane nastavljence te ali one bande iz zakulisja?

Kakorkoli že si odgovarjamo na vsa ta vprašanja v času, ko se politični prostor gosti pred volitvami in ko se najavljajo velike spremembe v to ali ono smer, je možnost, da naš glas, prav moj, tvoj, njen in njegov glas odloči, kako bomo živeli v naslednjem obdobju. Ravno tako, kot moj glas ne pomeni kaj prida, tako brez mojega in tvojega glasu ni možen noben izid na volitvah in nobena oblast v demokratični družbi.

Zato ne bodi vol in voli!

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi