Javno dobro – kdo ga sploh še ščiti? #Benjaminovglas
Namen javnih institucij, kot so na primer Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), sodišča, računsko sodišče in ostale javne institucije, ki zahtevajo etično držo in moralno ravnanje ljudi na javnih funkcijah ter igro v okviru pravnega okvirja, je zaščita javnega interesa. Odvračale ali pa kaznovale naj bi zlorabe državnega aparata in sredstev s strani vseh tistih posameznikov, ki imajo predolge prste in ki zato zlorabljajo svoje položaje v privatne namene.
Še pomnite daljnega leta 2013, ko je takratni predsednik Državljanske liste Gregor Virant na podlagi ugotovitev KPK od takratnega predsednika vlade Janeza Janše zahteval odstop, in ko to njega ni prišlo, je stranska Državljanska lista zapustila vladajočo koalicijo, s čimer je prišlo do padca druge Janševe vlade.
Protikorupcijska komisija je pri nadzoru premoženja predsednikov strank takrat ugotovila, da sta predsednika SDS Janez Janša in Pozitivne Slovenije Zoran Jankovič kršila protikorupcijsko zakonodajo, s trditvijo, da Jankovič ni prijavil za najmanj 2,4 milijona evrov premoženja, Janši pa naj bi se premoženje nepojasnjeno povečalo za 210.000 evrov. Sodni mlini so se postavili na stran Janše in Jankoviča
Od takrat naprej pa vse do danes, je javna institucija, ki naj bi skrbela za preprečevanje in opozarjanje na več milijard sistemske korupcije, torej KPK, kastrirana. Vladajoča elita, ki sega daleč prek zgolj politične, je od takrat naprej namreč ocenila, da je cena odhoda vsakega posameznika, ki je s strani KPK podvržen preiskavi in negativnim zaključkom Komisije glede svojega ravnanja, previsoka za vzdrževanje vladajoče elite.
Opažam, da so vlogo KPK delno prevzeli mediji, ki imajo po kreiranju javnega mnenja in družbenega ter političnega dogajanja najbrž večjo moč pri nas kot le vlogo »sedme sile«. Pri tem je potrebno poudariti, da si mediji prisvajajo pravico do lastne presoje interpretacije moralnih, etičnih in pravnih pravil igre, kdo je igral po pravilih, in nato mediji sami določijo višino kazni, ki doleti posameznika zaradi »opaženega oz. dodeljenega prestopka«. To smo videli v več medijskih primerih, nekateri so se žal končale brez epiloga. Drugi del vloge KPK pa je požrla kar celotna politika sama, ko se je vdala vztrajanju po ohranitvi vloge te institucije v družbi.
Ugotavljam, da v Sloveniji nimamo več neodvisnih javnih institucij, ampak so večinoma le še institucije, ki so podvržene volji vsakokratne vladajoče politike, v smislu, da jim slednja odmeri manevrski prostor zajema zraka v družbenem prostoru.
Opažam, da je upad zaupanja v javne institucije kot so Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), sodišča, in druge pomembne javne institucije, ki skrbijo za normalno delovanje družbe, v interesu prav celotne družbene in politične elite. Pravni sistem je v krizi, ker mu vladajo močni realni interesi prek uveljavljenih odvetniških pisarn, ki delajo prav za to elito. Tej namreč nemoralni in neetični sistem, ki stoji in pade na tako imenovanih procesnih napakah, še kako ustreza. To, da sodbe sodišč padajo na podlagi procesnih napak, pomeni, da so sodišča postala sama sebi namen, pri čemer je očitno, da je učinkoviost bistveno večja, ko gre za navadne državljanke in državljane. Zato ne preseneča predlog zakona o amnestiji, da se pomete pod preprogo vse lumparije in kraje v zadnjih letih z eno potezo. To je ciničen poskus, da bi sodstvu vrnili zaupanje, saj tako ne bi bilo treba čakati na zastaranja in oprostilne sodbe goljufivemu delu elite.
Zaključna misel je, da je v interesu levih in desnih skratka celotne politike, da nivo politične, pravne, etične in moralne kulture pade pod gladino vode, saj v teh novih okoliščinah ni potrebe po vsebinskem in argumentiranem boju oz. vsebinskemu pogovoru med političnimi silami. Praktično je politika odprta vsakemu posamezniku, ki sam presodi, da spada v politično igro, za katero smo pozabili, da prav tako kot ostali posli zahteva določeno stopnjo mojstrstva, od katere smo kot družba sicer še zelo daleč. Do odrešitve nas čaka še nekaj let hiberniranja oz. rastlinskega delovanja na medicinsko-politični opremi. Interes celotne družbene in politične elite po statusu quo do sedaj resnično ni bil tako zelo izrazit, kot to vidimo danes. In ko elita ni zainteresirana za premike in spremembe, tedaj se ljudstvo utaplja v nepomembnih konfliktih o tem, kdo še nosi masko, kdo pa misli, da so maske samo za pusta.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.