iz prve roke
»Zamisel sega v leto 1998, ko je umrl zadnji senegalski vojak [Abdoulaye Ndiaye, star 104 leta, prisilno vpoklican leta 1914]. Ironija je, da je umrl le dan pred tistim, ko naj bi iz rok predsednika Jacquesa Chiraca prejel red legije časti. Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku sem pomislil: kaj pa če v grobu neznanega vojaka ležijo posmrtni ostanki moškega, rekrutiranega iz ene od afriških držav, ki so bile takrat pod francosko kolonialno oblastjo? /…/ Doseči smo želeli kar najširše občinstvo: tako mlade kot stare, tako tiste, ki jih zgodba zanima, kot one, ki menijo, da se jih ne tiče. Sporočilo, ki smo ga hoteli posredovati, je bilo, da brez priznanja skupne preteklosti ne moremo naprej, ne moremo popraviti tistega, kar je treba popraviti, ne moremo ustvariti družbe, ki bi temeljila na spoštovanju. /…/ Cilj filma je nekoliko utopističen: spremeniti naš pogled na družbo, pokazati, od kod izvira njeno bogastvo, njena raznolikost. Film naj bi sprožil vprašanja, vzbudil radovednost. Upam, da se bo dotaknil tudi tistih, ki so ujeti v svoje strahove; da bo pokazal lepoto različnih kultur, načinov življenja in jezikov; da bo prinesel sporočilo o sprejemanju in želji po drugačnosti – kajti v drugačnosti je moč. Bilo bi čudovito, če bi imel tak učinek. /…/ Poleg tega smo se seveda želeli pokloniti senegalskim vojakom in vsem moškim iz nekdanjih francoskih kolonij, ki so se borili, ne da bi kdaj dobili priznanje za svojo žrtev.«
– Mathieu Vadepied, režiser
Piše se leto 1917. Senegalski kmet Bakary Diallo se pridruži francoski vojski, da bi bil v bližini svojega sedemnajstletnega sina Thierna, ki je bil prisilno vpoklican. Pošljejo ju na fronto in skupaj se znajdeta sredi vojne vihre. Thierno, ki ga želi poveljnik odpeljati v osrčje bitke, se mora osamosvojiti in postati moški, Bakary pa je pripravljen storiti vse, da bi sina živega in zdravega pripeljal nazaj domov …iz prve roke»Zamisel sega v leto 1998, ko je umrl zadnji senegalski vojak [Abdoulaye Ndiaye, star 104 leta, prisilno vpoklican leta 1914]. Ironija je, da je umrl le dan pred tistim, ko naj bi iz rok predsednika Jacquesa Chiraca prejel red legije časti. Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku sem pomislil: kaj pa če v grobu neznanega vojaka ležijo posmrtni ostanki moškega, rekrutiranega iz ene od afriških držav, ki so bile takrat pod francosko kolonialno oblastjo? /…/ Doseči smo želeli kar najširše občinstvo: tako mlade kot stare, tako tiste, ki jih zgodba zanima, kot one, ki menijo, da se jih ne tiče. Sporočilo, ki smo ga hoteli posredovati, je bilo, da brez priznanja skupne preteklosti ne moremo naprej, ne moremo popraviti tistega, kar je treba popraviti, ne moremo ustvariti družbe, ki bi temeljila na spoštovanju. /…/ Cilj filma je nekoliko utopističen: spremeniti naš pogled na družbo, pokazati, od kod izvira njeno bogastvo, njena raznolikost. Film naj bi sprožil vprašanja, vzbudil radovednost. Upam, da se bo dotaknil tudi tistih, ki so ujeti v svoje strahove; da bo pokazal lepoto različnih kultur, načinov življenja in jezikov; da bo prinesel sporočilo o sprejemanju in želji po drugačnosti – kajti v drugačnosti je moč. Bilo bi čudovito, če bi imel tak učinek. /…/ Poleg tega smo se seveda želeli pokloniti senegalskim vojakom in vsem moškim iz nekdanjih francoskih kolonij, ki so se borili, ne da bi kdaj dobili priznanje za svojo žrtev.«– Mathieu Vadepied, režiser