Ravnina, obzorje, figura. Razsežnost melanholičnih krajin prej in svetloba prostora sedaj. Vmes: Igor Banfi.
Tako nekako, v telegrafskem načinu lahko vidimo opus slik, ki so določene krajevno in karakterno slikarjevo. Brez in mimo vplivov ne moremo, lahko pa se prepustimo naslikanemu.
Igorjeva občutenja so barve, horizont in svetloba, ki se na pitagorejski način počasi, ampak zares počasi rojevajo iz velikanske ravnine v intimen in nabit prostor med dvema figurama.
Sprva je izbral prevladujoči ležeči format: nizke višine in izjemne dolžine, ki deluje kot okno – ne, bolj kot reža njegovega osebnega, mentalnega in čustvenega prostora. Na slikah gre za odnos med njegovim oziroma gledalčevim osebnim prostorom: to je prostor čustev in varne notranjščine, ki omogoča vpogled v naslikano zunanjost izpraznjenega, ogrožujočega in nevarnega sveta.
Prav tam začutimo dramatiko svetlobe in teme, ko se nam v motrenju izluščijo še mnoge druge stvari: detajli, vzorci, in zgoščenine, ki v slikah zadnjega obdobja invertirajo v svoje nasprotje.
Format se je močno zmanjšal in postal kvadraten, kot okno in prehod v svetlobo; tako, kot jo vidimo na severu, ko nas brezkončen horizont in zabrisani meji med vodo in zrakom ter vodo in kopnim, povabita v meditativen sprehod z elementi stvarstva. Igor je tu izstopil/vstopil v drugo vsebino: če je bil prej še sam v prostoru z režo, je sedaj v dvojini, na svetlem, prepišnem modrem dnevu, lahkoten, skoraj lebdeč.
In prav ta majhen intimen kvadrat, bivališče v katerem se dobro počutimo, je rešitev velikim formatom. Osvoboditev oseb in prostora skozi svetlobo.
V osvobajanje vabljeni tudi VI!
Jurij Smole, akad. kipar
