Koledar dogodkov

Event Information:

• sre

  21

  Sep

  2022

  Luknja

  20:30Mestni kino Domžale

  

  V času gospodarskega razcveta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na razvitem italijanskem severu zraste najvišja stavba v Evropi. Na drugem koncu države se skupina mladih jamarjev spusti v podzemlje nedotaknjenega kalabrijskega krasa. Na planoti Pollino pred očmi starega pastirja – edine priče drznega podviga – sedemsto metrov pod zemeljskim površjem odkrijejo eno najglobljih jam na svetu, brezno Bifurto. Poetično popotovanje v neznano, kjer dobita čas in prostor povsem nov pomen. Obvezen ogled v kinu! Posebna nagrada žirije na festivalu v Benetkah.

  Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj 

  Nagrade
  Benetke (posebna nagrada žirije); srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za najboljši zvok; Bruselj (nagrada žirije)

  Iz prve roke
  »Januarja 2007 me je župan kalabrijske vasi, kjer sem snemal film Štirikrat (Le quattro volte), peljal na ogled Pollina. ‘Videti morate čudeže teh gora!’ je dejal. Pripeljal me je do vrtače, kjer je bila v tleh le majhna razpoka. Bil sem zbegan, razočaran, župan pa je navdušen in ponosen v luknjo vrgel velik kamen. Pogoltnila ga je tema. Dno je bilo tako globoko, da ni bilo mogoče videti in slišati ničesar. To izginotje, ta odsotnost odziva je v meni vzbudila zelo močna čustva. Nenavadni kraj je ostal z menoj in me leta pozneje poklical nazaj, da bi ga raziskal in v tihi temi jame Bifurto zasnoval projekt. /…/ Iskanje nastopajočih je bilo izziv, saj jih ni preveč privlačila ideja, da bi bili opazovani. Hoteli so ostati v temi, pod zemljo. Všeč mi je bila zamisel, da bi delal z ljudmi, ki ne želijo snemati filma, ki nočejo biti videni. V jamarstvu je skorajda čutiti nagnjenje k porazu; v smislu, da ni zmagoslavja. Ni vrha gore, ki bi ga bilo treba osvojiti, kot v alpinizmu. /…/ V jami ne veš, kam greš. Ni določene točke, ki bi jo bilo treba doseči. Ko se raziskovanje konča, je to majhen poraz. Končna točka je običajno grd kraj; ozek, umazan in blaten. Vedno je prisotna nekakšna melanholija. /…/ Če uporabimo filmski izraz, bi lahko rekli, da jame predstavljajo popolni off-screen, tudi zato, ker se zdi večna noč, ki vlada v njih, najhujša sovražnica kamere. A kdor ljubi film, ve, da je tisto, kar ostaja zunaj kadra, tisto nevidno, njegovo najgloblje ‘bistvo’. Osuplja me naključje, da so se speleologija, film in psihoanaliza rodili istega leta, leta 1895. /…/ Luknja je film, namenjen ogledu na velikem platnu, v temi dvorane, skupaj z drugimi ljudmi. Občinstvo se potopi v isto snov kot jamarji.« Michelangelo Frammartino