Koledar dogodkov

Filmski abonma SREBRNO PLATNO in IZVEN

Angelin mož je umrl zaradi posledic izpostavljenosti azbestu. Ko moški, ki je odgovoren za številne smrti delavcev z azbestom, podleže posledicam kapi, Angela z mislijo na maščevanje sprejme ponudbo in postane njegova negovalka. Napeta drama, posvečena delavcem z azbestom in njihovim družinam, počasi odkriva plasti osebnih in skupnostnih dilem in travm.

Poletje ob Baltskem morju. Vroče je in že več tednov ni deževalo. Pisatelj Leon je s prijateljem Felixom namenjen v počitniško hišo sredi gozda, da bi tam v miru končal svoj roman. Toda ob prihodu mladeniča ugotovita, da ne bosta sama: v kuhinji brni pralni stroj, na mizi so napol prazni kozarci za vino, po tleh pa ženska oblačila. V okoliških gozdovih medtem divja požar …

nagrade
Berlinale (srebrni medved – velika nagrada žirije); Palić (nagrada za najboljši film, nagrada FIPRESCI)

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

o avtorju
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, Petzold potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (Transit, 2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v 21. stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Pri nas smo si nazadnje lahko ogledali Undine (2020), zgodbo o mitološki vodni nimfi, ki si jo je režiser zamislil kot prvi del trilogije na temo naravnih elementov. Film je Pauli Beer prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije, igralka pa je eno glavnih vlog odigrala tudi v Petzoldovem drugem delu trilogije Rdeče nebo.

Domžalska premiera in filmski pogovor z ekipo filma

Film prikazuje družino Šterk in odnose v luči nenehne odsotnosti avaturističnega očeta Jureta Šterka, prvega slovenca, ki je objadral svet. Kljub temu, da je dosegel nekaj velikega, je to potisnjeno v ozadje. Režiser Igor Šterk tega ekscentričnega moža prikaže tako, kot ga je doživljal kot njegov pogosto zapostavljeni sin. Preiskuje kompleksne družinske odnose in dinamike, ki so znane tudi marsikateri bolj običajni družini.

iz prve roke
»Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih.«– Igor Šterk

odmevi medijev
»Šterkijada, avtobiografski portret režiserjeve družine, je [Festival slovenskega filma] že z odprtjem zapeljal na odprto morje: v razburkane odnose družinske celice, katere dinamiko diktira avanturistični oče, ki v begu od vsakršnih očetovskih in partnerskih odgovornosti v dolgih časovnih intervalih jadra čez Atlantik. A Jure Šterk, ekscentrični posebnež, ki leta 1994 postane prvi Slovenec, ki na 6,5 metra dolgi barki objadra cel svet, skozi osebno, družinsko perspektivo, v katero ga postavlja njegov sin, dobi drugačno dimenzijo. Za neustrašnim jadralcem, ki na morju vedno znova išče nove izzive, se skriva predvsem nepozoren in nezvest mož ter pogosto sebičen starš, ki svoje želje in ambicije vseskozi postavlja na prvo mesto. Jadranje kot motiv zato pogosto ostaja nekje v ozadju, izven vidnega polja, medtem ko v ospredje stopajo njegove posledice: razpoke v odnosih, osamljenost in kontinuirano razočaranje žene ter sinov introspektivni potop v okoliščine, ki so definirale njegovo otroštvo. /…/ gre za pogumen in iskren film, ki se ne boji zazreti v režiserjeve lastne pomanjkljivosti /…/.« – Veronika Zakonjšek, Dnevnik