Koledar dogodkov

Vsak policijski preiskovalec prej ali slej naleti na primer, ki se ga dotakne bolj kot drugi, se iz skrivnostnega razloga zarije vanj kot trska in mu ne da več miru. Za Yohana je to Clarin umor. Zaslišanja si sledijo, osumljencev ne manjka, Yohana pa vse bolj razjedajo dvomi. Gotovo je le eno: zločin se je zgodil dvanajstega ponoči. Dvanajstega ponoči je svojevrsten detektivski triler, v katerem se zrcalijo razklana sodobna družba ter skrhani odnosi med moškimi in ženskami. Film je slavil na letošnji podelitvi cezarjev, kjer je osvojil kar šest kipcev, tudi za najboljši celovečerec.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

Festivali, nagrade
Cannes; nagrada lumière za najboljši film in najboljši scenarij; magrittova nagrada za najboljšega igralca in najboljši tuji film v koprodukciji.

Lesja je kriva zločina iz strasti, zato služi sedemletno kazen v enem izmed ženskih zaporov v Odessi. Pravkar je rodila prvega otroka in vstopila v svet, naseljen le z ženskami: jetnicami, medicinskimi sestrami, čuvajkami, ženami in vdovami, hčerami, sestrami, nosečnicami in ženskami z otroki. Če uniforme ne bi bile različnih barv, bi včasih težko vedeli, kdo je kdo … Dokumentarno-igrani film, osredotočen na številne podrobnosti na prvi pogled uniformiranega sveta ženskega zapora, je razmislek o neštetih raznolikih obrazih materinstva.

Nagrade
Benetke (nagrada za najboljši scenarij v sekciji Obzorja); Chicago (nagrada za najboljšo režijo); Cottbus (velika nagrada za najboljši film); Les Arcs (nagrada za najboljši film)

Iz prve roke
»Tako rekoč vsi liki igrajo same sebe. Več let smo preživeli v pravem zaporu s pravimi zapornicami in se jim skušali približati; nismo jih želeli snemati kot pasivne objekte, temveč kot sodelujoče subjekte. Ker je večina zapornic čakala na pogojni izpust oziroma bi jih lahko v vsakem trenutku preselili v drug zapor, sem se odločil, da bom za vlogo Lesje angažiral profesionalno igralko. Vedel sem, da bo snemanje trajalo dolgo, in nisem mogel tvegati, da izgubim glavno protagonistko. Marina, ki igra Lesjo, je sodelovala pri vseh pripravljalnih intervjujih in preživela precej časa z zapornicami. Nisem hotel, da posnema njihovo obnašanje, pač pa da jim prisluhne in jih poskuša razumeti. Ključno se mi je zdelo, da njen nastop temelji na zmožnosti empatije z ženskami v zaporu, da se poveže z njihovimi usodami in dušami.
Hotel sem tudi, da film predstavi avtentično kolektivno pričevanje obsojenih mater, ne le preko njihovih pogovorov z Irino, temveč tudi preko nemih prizorov – osamljenost, ki jo čutijo, ko jim odvzamejo otroke /…/; prebliski sreče, ko za trenutek pozabijo, da so v zaporu. Vizualno te prizore obravnavamo skoraj kot fotografije – kot trenutek, neodvisen od prostora in časa. Verjamem, da je odnos žensk do mene določala radovednost. Od njih nisem ničesar zahteval; nisem jim ukazoval. Samo opazoval sem in jih poslušal, in kar so bile pripravljene deliti z menoj, sem prevedel v ta film.« Peter Kerekes

Odmevi medijev
»Materinstvo za zapahi je nenavadna tematika za moškega filmarja, vendar tematika, ki jo Kerekes predstavi občutljivo in v nežni barvni paleti. Zaradi ritmične narave kadriranja in režije postane njegova ‘dokudrama’ privlačna kljub teži tematike.« Meredith Taylor, Filmuforia

»Film, ki se giblje med dokumentarnim in fikcijo, nazadnje pa zaobjame oboje (tudi s pomočjo profesionalne igralke Marine Klimove), najde humor in nežnost v resnično slabih okoliščinah – ženske, večinoma obsojene zaradi umorov, bodo tu še nekaj časa. Medtem pa vendarle delijo svoje zgodbe in se učijo, kako bolje nadzorovati čustva in kako nastopati pred sodnikom … a le sojetnice razumejo, kaj v resnici čutijo ob usodi svojih žrtev.« Marta Bałaga, Cineuropa

»Kerekes in direktor fotografije Martin Kollar se ogneta razdrapani vérité estetiki in raje poiščeta spretno stilizirane načine predstavljanja nenavadne družbene strukture zapora. Izumetničene, hladno distancirane kompozicije nas povabijo k razmisleku o prostorskih odnosih med čuvajkami, materami in otroki, medtem ko ponavljajoči se kadriranje in motivi postopoma namigujejo na strukturo in rutino življenja v Odessi.« Guy Lodge, Variety

Mašhad, duhovna prestolnica Irana. Po mračnih stranskih ulicah se na motorju vozi moški in išče prostitutke. Zvabi jih k sebi domov, zadavi z njihovo naglavno ruto, nato pa medije obvesti, kam je odvrgel truplo. Said Hanei, zgleden državljan in vzoren družinski oče, verjame, da z uboji »moralno pokvarjenih žensk« le izpolnjuje svojo versko dolžnost in čisti ulice »svetega mesta«. Medtem ko število žrtev narašča, v Mašhad pripotuje novinarka Rahimi, da bi raziskala, zakaj policiji še ni uspelo prijeti zločinca …

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj.

Nagrade
Cannes (nagrada za najboljšo igralko); enajst nagrad robert Danske filmske akademije, vključno za najboljši film; nagrada bodil Danske zveze filmskih kritikov za najboljši scenarij; štiri nominacije za evropsko filmsko nagrado, vključno za najboljši film; Stockholm (nagrada za najboljši film in najboljšega igralca); Fantastic Fest (nagrada za najboljšo režijo); Seville (nagrada za najboljšo igralko); danski kandidat za oskarja.

Ru je živahen in radoveden maček, ki odkriva življenje na strehah Pariza. Njegova usoda se spremeni, ko ga posvoji desetletna Clémence. Nekega dne se družina odpelje v kočo v osrčju gora. Tako se začne izjemna pustolovščina Clémence in Ruja, ki bosta skupaj odkrivala gozd, srečala skrivnostno Madeleine in doživela čudovito zgodbo, ki ju bo za vedno spremenila.

O avtorju
Guillaume Maidatchevsky je francoski režiser in strokovnjak za živali, ki je delal tako za neodvisne produkcije kot za velike francoske in mednarodne televizijske kanale, kot so National Geographic, BBC, Discovery, ZDF, Sky … Študij biologije ga je postopoma usmeril v snemanje filmov z ekološkim pomenom. Največkrat piše in režira zgodbe, povezane z naravo in varovanjem okolja. Ljudi rad spodbuja k sanjarjenju in pripovedovanju zgodb, živali pa snema, kot bi snemal igralce, na višini njihovih oči. Zanj ima vsaka žival svojo osebnost, s svojimi filmi pa skuša pripovedovati univerzalne zgodbe.

Iz prve roke
»Iz knjige smo ohranili predvsem perspektivo živali z njihovim dojemanjem narave. Z mačkom je to še toliko bolj zanimivo, ker ga ni mogoče »disciplinirati« tako hitro kot psa. Maček živi med dvema svetovoma, domačim in zunanjim, ima svojo neukrotljivo plat, svojo voljo. /…/ Mačka sem hotel prikazati takšnega, kot je. Včasih je ljubek, a je tudi lovec, plenilec, ki se zna igrati s svojim plenom; gre za žival, ki zjutraj na vrtu ubije ptico, zvečer pa prede na vašem kavču. Želel sem, da otroci spoznajo, da ima maček svojo svobodo in da se sam odloča, ali jo bo izkoristil ali ne.« Guillaume Maidatchevsky

Maddie (Lawrence) je tik pred tem, da bo izgubila svoj dom, kjer živi že od mladih let, ko odkrije zanimiv oglas: premožna »helikopterska« starša iščeta dekle, ki bi hodilo na zmenke z njunim sramežljivim 19-letnim sinom Percyjem, ki v kratkim odhaja študirati na univerzo. Maddie na svoje presenečenje kmalu odkrije, da nerodni Percy predstavlja trši oreh kot si je predstavljala.