Koledar dogodkov

Noetova barka, polna živali, med katerimi se skrivata tudi najboljša prijatelja Filip in Leja, pluje po širnem morju. Po tednih, ko kopnega ni nikjer na vidiku, na krovu počasi začne primanjkovati hrane. Pravila barke (vključno s prepovedjo jesti drug drugega!) so še vedno v veljavi, vendar pa se mir med mesojedimi in rastlinojedimi živalmi lahko zelo hitro poruši. Po nizu nesrečnih dogodkov Filip in Leja padeta s krova v morje, skupaj z zadnjimi zalogami hrane. Na krovu njunega improviziranega splava se jima kmalu pridruži Meti, klepetava mlada meduza in trojica odjadra svoji usodi naproti. Seveda pa nesreča nikoli ne počiva in ko jih zajame močna nevihta, se ločijo. Lejo in Meti naplavi na oddaljeni samotni otok, Filip pa se prebudi v senci bruhajočega vulkana, kjer odkrije kolonijo zelo znanih bitij, ki živijo v harmoniji. V tekmi s časom, plimo in grozljivim vulkanom, mora Filip poiskati svoje prijatelje, se ponovno združiti z očetom in rešiti celotno kolonijo pred uničenjem.

Kit grbavec je nasedel na osamljeni obali. Medtem ko skupina žensk in moških organizira njegovo reševanje, odkrivamo neverjetno zgodbo o kitih, prebivalcih svetovnih oceanov, ki so ključni ohranjevalci ekosistema našega planeta že več kot 50 milijonov let. Film, ki ga je navdihnila pesem Whale Nation Heathcota Williamsa, nas popelje na potovanje, na katerem odkrivamo še neraziskana področja in komaj poznano družbo kitov – z njihovimi izjemnimi sposobnostmi in bogatim ter kompleksnim socialnim življenjem.

Več informacij o dokumentarnem filmu je dostopnih tukaj

Iz prve roke
»Ko sem se nekoč potapljal v morju ob karibskih otokih Turks in Caicos, se je pred menoj nenadoma začela premikati skalnata gmota. Nisem vedel, ali me je obšla slabost ali je šlo za zdrs terena. Ko sem obrnil glavo na desno, sem pred seboj zagledal nekaj, kar je bilo podobno repu in nato še veliki beli plavuti. Le nekaj centimetrov pred mano je bil kit grbavec; bil je tako velik in tako blizu mene, da ga nisem zaznal. Tisto, za kar sem mislil, da je skala, se je začelo premikati z neopisljivo gracilnostjo, z zračno lahkotnostjo. Najina pogleda sta se srečala in zazdelo se mi je, da sva se drug drugemu nasmehnila. Vse od tistega trenutka sem sanjal o tem, da bi posnel film o kitih in njihovi ključni vlogi pri gradnji naše civilizacije.« Jean-Albert Lievre

Abel in Marianne z grozo ugotovita, da je njun trinajstletni sin Joseph skrivaj prodal njune najdragocenejše predmete. Kmalu izvesta, da fant ni sam – na stotine otrok po vsem svetu je združilo moči za financiranje skrivnostnega projekta ... Režiser in igralec Louis Garrel (Nedolžen) je humorja in optimizma polno ekološko fantazijo spisal skupaj s slovitim Jean-Claudom Carrièrom.

Več informacij je dostopnih tukaj

iz prve roke
»Mislim, da je naš film kot nekakšna babuška: vključuje komedijo, mini pustolovščino, manjšo zakonsko krizo, idejo, da začne ženska bolj občudovati svojega otroka kot njegovega očeta, moralno zgodbo in ekološko pravljico – vse to pred ozadjem optimizma. /…/ Upam, da bom gledalce nasmejal. Če se ljudje smejijo, pomeni, da si zadel pravo točko. Moj cilj ni spreminjati mnenj, pač pa posneti film, ki bo imel srce na pravem mestu. Bolj na skrivaj pa upam tudi, da se bo dotaknil petnajst- do dvajsetletnikov; da bodo rekli, da film govori o njihovi resničnosti, o njihovem času, o njihovih skrbeh.« Louis Garrel

Medtem, ko ureja posmrtno zašpuščino svojega dolgo odtujenega dedka v Italiji, Toni Collette, prijazna mati iz predmestja, nepričakovano podeduje njegov mafijski imperij in se znajde sredi smrtonosne mafijske vojne. Vodi jo zaupanja vredna svetovalka mafijske združbe (Monica Bellucci) in kot nova vodja "družinskega podjetja" smešno kljubuje vsem pričakovanjem ... vključno svojim.

Zvezdnica filma „Nož v hrbet” Toni Collette igra nesrečno in osamljeno predmestno mamo, ki nepričakovano postane vodja ene najstrašnejših italijanskih kriminalnih združb. Pri tem ji kot mentorica pomaga Monica Bellucci. Mama iz predmestja, ki podeduje mafijski imperij svojega dedka, mora odpotovati do ruralne Italije, saj je izbrana za novo voditeljico ene največjih kriminalnih združb na svetu. Spusti se v posel, ki ga ne razume, pri tem pa ji ne pomaga dejstvo, da še nikoli ni bila na evropskih tleh, niti amatersko znanje o mafiji, ki ga je pridobila z gledanjem slabih televizijskih oddaj in filmov. Zelo hitro se bo morala naučiti prav vsega, če bo želela, da jo sprejmejo kot neusmiljeno mafijsko šefico in da bi postala "MAMA MAFIA”.

Ogled animiranega pustolovskega filma in počitniška delavnica

Super brata Mario in Luigi se znajdeta v čarobnem kraljestvu, kjer se morata s pomočjo princeske v zapletenem labirintu spopasti z mogočnim Bowserjem in ustaviti njegove načrte za svetovno nadvlado. Gre za celovečerno filmsko priredbo priljubljene video igre, po japonskem animiranem filmu Super Mario Bros.: The Great Mission to Rescue Princess Peach! (1986) in ameriškem igranem filmu Super Mario Bros. (1993).

Super Mario Card: Gaming session:

Sandra živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Redno obiskuje očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki zaradi nevrodegenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko z družino išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta. Čeprav je poročen, se med njima začne strastno razmerje … Léa Seydoux kot hči, mati in ljubimka v globoko osebnem, avtobiografsko navdahnjenem filmu Mie Hansen-Løve (Zbogom, prva ljubezen), zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, kjer se – tako kot v resničnem življenju – prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj 

Iz prve roke
»Pri pisanju scenarija me je delno navdihnila bolezen, za katero je trpel moj oče. Skušala sem najti smisel v vsem, kar sem doživljala. Raziskati sem hotela, kako lahko dva nasprotujoča si občutka, žalovanje in ponovno rojstvo, ustvarita dialog; kako ju človek lahko doživlja hkrati. Čeprav je razmerje med Sandro in Clémentom zapleteno, je predvsem polno radosti. Pri njenem očetu gre po drugi strani zgolj za trpljenje. Zgodbi obstajata hkrati. Skušala sem najti filmsko formo, ki bi prikazala to sobivanje. /…/ Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo. Tudi o tem sem hotela govoriti.« Mia Hansen-Løve