Koledar dogodkov

Kinoklub

Ko Abel izve, da se bo njegova šestdesetletna mati Sylvie poročila z zapornikom, ga zagrabi panika. Ob podpori svoje najboljše prijateljice Clémence bo naredil vse, da bi mamo zaščitil. Toda srečanje z Michelom, njegovim novim očimom, bi mu lahko odprlo nove perspektive … Francoski režiser in igralec Louis Garrel svoje družinske spomine zapakira v domiselno, igrivo in nadvse zabavno mešanico kriminalke in romantične komedije.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj

Iz prve roke
»Moja mama je dvajset let vodila gledališke delavnice za zapornike. Od svojega enajstega leta sem se družil z ljudmi, ki so prišli iz zapora – in se včasih tja tudi vrnili … Doma sem vedno srečeval hecne tipe. /…/ Tudi mama se je poročila v zaporu, jaz pa sem se takoj ujel z očimom, ki mi je odprl vrata v svet, o katerem nisem vedel ničesar. Vedno je zabavno opazovati dva svetova, kako trčita drug ob drugega. /…/ Po maju ’68 so bila sedemdeseta in osemdeseta obdobje uporništva in transgresije. Generacija, ki ji pripadam, je morda zato dobila občutek, da je treba staršem postaviti meje [smeh]. Nekaj tega je tudi v filmu: sin, ki skrbi za mamo, kot bi bil njen oče, in skuša v njeno življenje vnesti malce avtoritete. Misli, da je njegova naloga zaščititi mater – ne pred njeno norostjo, ampak pred srečo. /…/ Namesto intimne, zadržane družinske kronike sem iskal drznejšo, bolj izdelano pripoved. Ker sem izhajal iz lastnega življenja, si nisem mogel privoščiti, da bi posnel kroniko, saj bi vse skupaj postalo preveč transparentno. Raje sem vzel avtobiografske elemente in jih umestil v film, ki se poigrava z žanri, tudi s komedijo, in se tako izognil patosu tragičnih razsežnosti. Odnos med materjo in sinom je v filmu težko obravnavati. Zlahka zaideš pregloboko. Lahkotnejše ko je vzdušje, bolje za film in za gledalca. /…/ Želel sem, da bi bil film Nedolžen potopljen v glasbeni svet matere. François Truffaut je nekoč rekel, da imajo ljudje radi popularno glasbo, ker njena besedila nagovarjajo vse. V le dveh vrsticah pesmi začutiš, da avtor govori o tvojem življenju. Skušal sem posneti ‘pop’ film. Ne le pop v smislu žanra, temveč film, s katerim se lahko vsakdo poistoveti.« Louis Garrel

Kinoklub

Trinajstletna Léo in Rémi sta najboljša prijatelja, ki mladost brezskrbno preživljata med kmetijami belgijskega podeželja. V luči odraščanja pa se njun tesen odnos nendoma razblini, ko začneta hoditi na novo, večjo šolo. Léo poskuša razumeti, kaj je šlo narobe, išče tolažbo in se zbliža z Rémijevo mamo, Sophie, medtem ko fanta iščeta odpuščanje in spravo, da bi poskušala ponovno vzpostaviti prijateljstvo. »Blizu« je film o prijateljstvu in odgovornosti. Belgijski režiser Lukas Dhont (Dekle), je za film prejel Grand Prix na zadnjem festivalu v Cannesu.

Nagrade
Cannes (Grand Prix), LIFFe (nagrada Art kino mreže Slovenije, Nagrada Kinotrip), Sevilla (najboljši igralec), nominacija za Oskarja za najboljši tuji film.

Iz prve roke
»Nekega dne sem obiskal svojo staro osnovno šolo v vasi, kjer sem odraščal. Preplavili so me spomini na čas, ko je bilo zame zelo težko biti takšen, kot sem, brez filtra. Fantje so se vedli tako, dekleta drugače, meni pa se je zdelo, da ne sodim v nobeno od skupin. Postajal sem vse bolj negotov glede prijateljstev, zlasti s fanti, saj sem bil bolj dekliške sorte in so me zato pogosto dražili. /…/ Nočem dramatizirati, vendar me tista boleča osnovnošolska in srednješolska leta še vedno preganjajo. Zato sem občutke skušal ujeti in tisti svet opisati iz lastne perspektive. Na papir sem zapisal nekaj besed: prijateljstvo, intimnost, strah, moškost … in tako je nastal scenarij za Blizu. /…/ Dandanes vidimo veliko podob moških, ki se drug do drugega vedejo grobo in za katere se zdi, da niso v stiku s svojo ranljivostjo. Želel sem ustvariti trenutke nežnosti v moškem svetu. Pokazati mlada fanta v postelji, blizu drug drugemu, med tekom po travniku, polnem cvetja. Poleg tega sem si resnično želel posneti film o prijateljstvu, o njegovi lepoti, a tudi krhkosti. Povedati pa sem hotel tudi nekaj o družbi, v kateri nežnost med najstniki ali odraslimi moškimi prehitro gledamo skozi prizmo spolnosti. Vse skušamo stlačiti v predalčke. To zavira našo spontanost in omejuje naša prijateljstva. Ne nazadnje pa sem želel spregovoriti tudi o surovosti: kako lahko uniči tako krhke, nežne stvari – v svetu, pa tudi v nas samih. O tem, kako režemo cvetlice, kako izginjajo barve znotraj nas.« Lukas Dhont