Koledar dogodkov

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić

Fanny in Jean sta popoln zakonski par: oba sta uspešna v svojem poklicu, živita v čudovitem stanovanju v elitni pariški četrti in zdi se, da sta zaljubljena kot takrat, ko sta se prvič srečala. Nekega jesenskega dne pa Fanny na ulici naleti na Alaina, prijatelja iz srednje šole … Woody Allen se poklanja Parizu in francoski kinematografiji v svojem prvem francosko govorečem filmu, živahni in iskrivi kriminalki o ljubezni, naključju in zločinu.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj.

Woody Allen je o filmu zapisal:
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim … Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«