Koledar dogodkov

Ko skupina prijateljev odkrije, kako priklicati duhove s pomočjo balzamirane roke, hitro postanejo zasvojeni z vznemirjenjem ob stiku z nadnaravnim, ki pa se spremeni v najhujšo nočno moro, ko eden od njih drzno prestopi mejo in odpre vrata svetu duhov. Zdaj se morajo odločiti, komu bodo zaupali: mrtvim ali živim.

odmevi medijev
»Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. ‘Govori z mano,’ je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. ‘Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.’ Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: ‘Amazing,’ dahne Mia. ‘Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.’ Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. ‘To sranje se nikoli ne postara.’ Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.« – Marcel Štefančič, jr.

Prostrani gozdovi že od nekdaj nosijo nešteto skrivnosti in ugank. Dom nudijo čudovitim mitološkim bitjem, ki prebivajo med starodavnimi drevesi in zvesto varujejo svoje kraljestvo. Med njimi je tudi Mavka – duša gozda in njegova novoizbrana zaščitnica. Njeno primarno poslanstvo je zaščiti gozd in njegovo nedotakljivo »Srce« pred kakršnokoli agresijo ali vdori, predvsem s strani ljudi.

Lucas je skromen vaški fant, ki obožuje glasbo, svoj talent pa rad pokaže z igranjem lesene piščali. Sanja, da bi tej svoji strasti lahko posvetil življenje. Njegova glasba povzroči pravi čudež, saj se zaradi nje z Mavko srečata in zaljubita. Vendar pa se njuna zveza že od samega začetka sooča z težavami, ovire pa postanejo še večje, ko se pojavi pohlepna Kylina, ki trdi, da je dedinja stare žage na robu gozda, vaščanom pa obljublja bogastvo industrijskega napredka, kakršnega je ustvarila že v drugih deželah. Seveda je to vse pretveza, s katero prikriva svoj resnični namen - Kylina želi priti do »Srca« gozda, s pomočjo katerega bi za vedno ostala mlada in lepa. Ključ do njega pa ni nihče drug kot Mavka, ki je zaradi svojih novih čustev do Lucasa bolj ranljiva kot kadarkoli prej. Da bi prišla do Mavke, Kylina uporabi Lucasa kot svoje orožje, med vaščane pa zažene jezo in strah.

Bo Mavki uspelo rešiti gozd? Bo Lucasova glasba lahko ustvarila čudeže in rešila ljubezen? Se bosta dva svetova lahko združila proti zlu?

Mavko je sinhronizirala Živa Medved, Lucasa pa Uroš Bitenc. Pesmi Mavke je odpela Neža Drobnič Bogataj (pevka skupine Belin), Lucasove pa je odpel Mirko Medved.

Režiser je bil kot otrok priča ponovni naselitvi risov v gozdove, potem ko smo jih ljudje v Zahodni Evropi iztrebili. Zdelo se mu je, da je priča čudežu – sanjaril je, kako risu sledi, se skriva in ga opazuje. Kot fotograf in snemalec se je zares podal v gozd, pod gorske vrhove, in opazoval. Risji družini je sledil leta in leta in počasi začenjal razumeti življenje ene najbolj skrivnih evropskih živali.

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić