Koledar dogodkov
-
ned04Jul202121:30Dvorišče pr' Berniku
Poljski film Stena senc, zgodba o šerpovski družini, ki se pridruži odpravi v deviško vzhodno steno Kumbakarne, je veliki zmagovalec 15. Festivala gorniškega filma. Poleg glavne nagrade mesta Domžale je festivalska žirija med 32 filmi v tekmovalnem programu nagradila tudi najboljše v posameznih kategorijah, posebno nagrado je podelila tudi Televizija Slovenija. Prvič v zgodovini festivala sta med nagrajenimi kar dva slovenska filma: najboljši plezalni film je 360 Ascent Roka Lukšiča in Martina Smerdela, častno pohvalo žirije pa prejel film Sinovi burje Mihe Čelarja. Nagrajeni filmi bodo v nedeljo na ogled v Domžalah.
Ekipi nagrajenih slovenskih filmov Sinovi burje in 360 Ascent z direktorjem Festivala gorniškega filma: Janez in Mirjam Kržič, Rožle Bregar, Silvo Karo z Ivanom Kržičem, Vincent Laurence, Miha Čelar, Rok Lukšič in Martin Smerdel. (Foto: Igor Kuster/FGF) V kategoriji gorska narava in kultura pa je slavil film In pride večer (Maja Novaković, Srbija in BiH), edinstvena in nepozabna miniaturna umetnina o življenju dveh preprostih žensk iz odmaknjenih hribov vzhodne Bosne.
Sinovi burje. (Foto: arhiv FGF) Žirija je podelila tudi častno pohvalo slovenskemu dokumentarcu Sinovi burje Mihe Čelarja, ki je homage zadnji slovenski avtohtoni pasmi – kraškemu ovčarju in odgovor na pritiske slovenske politike, ki je hotela zdesetkati volčjo populacijo. “Ob častni omembi filma Sinovi burje na 15. Festivalu gorniškega filma se iz srca zahvaljujem celotni filmski ekipi, vsem nastopajočim in vsem, ki so film s svojim prispevkom kakor koli podprli. Prav tako sem hvaležen Televiziji Slovenija in Slovenskemu filmskemu centru, ki sta v zgodbi prepoznala potencial in film finančno podprla, ko je ideja zanj šele zorela. Iskrene hvala tudi Klubu kraških ovčarjev Slovenije, ki nam je s svojimi člani ves čas nesebično stal ob strani. Želim si, da bi Sinovi burje v ljudeh vzbudili občutek, da je sobivanje med volkom in človekom – ob pomoči pastirskega psa – mogoče in da je v Sloveniji sonaravnost edini pravi odgovor. Za konec pa upam, da bodo gledalci ob filmu začutili, da sta tako kraški ovčar na tej strani ograde kot tudi volk na drugi strani naš naravni zaklad,” je misli strnil scenarist, režiser in producent Miha Čelar.
DVORIŠČE PR’ BERNIKU
21.30: In pride večer, Sinovi burje
-
ned04Jul202121:30Šotor OŠ Venclja Perka
Poljski film Stena senc, zgodba o šerpovski družini, ki se pridruži odpravi v deviško vzhodno steno Kumbakarne, je veliki zmagovalec 15. Festivala gorniškega filma. Poleg glavne nagrade mesta Domžale je festivalska žirija med 32 filmi v tekmovalnem programu nagradila tudi najboljše v posameznih kategorijah, posebno nagrado je podelila tudi Televizija Slovenija. Prvič v zgodovini festivala sta med nagrajenimi kar dva slovenska filma: najboljši plezalni film je 360 Ascent Roka Lukšiča in Martina Smerdela, častno pohvalo žirije pa prejel film Sinovi burje Mihe Čelarja. Nagrajeni filmi bodo v nedeljo na ogled v Domžalah.
Ekipi nagrajenih slovenskih filmov Sinovi burje in 360 Ascent z direktorjem Festivala gorniškega filma: Janez in Mirjam Kržič, Rožle Bregar, Silvo Karo z Ivanom Kržičem, Vincent Laurence, Miha Čelar, Rok Lukšič in Martin Smerdel. (Foto: Igor Kuster/FGF) Nagrado za kratki gorniški film je prejel Nebeški led (Daniel Bleuer, Švica), ki čarobno odstira vprašanja tveganja, odgovornosti in lepote narave.
Najboljši alpinistični film je Jugozahodna stena Everesta (Pavol Barabas, Slovaška), vsebinsko bogat in zgodovinsko natančen filmski poklon v nesmrten spomin na štiri velike slovaške alpiniste, ki so se podali v veličastno in tragično himalajsko pustolovščino. Isti film je okronala tudi žirija Televizije Slovenija v sestavi Aleša Valič, Miha Lampreht in Miro Štebe.
ŠOTOR OŠ VENCLJA PERKA
21.30: Nebeški led, Jugozahodna stena Everesta
-
pon05Jul202107:15 - 19:00Športni park Domžale pri drsališču
Tudi v tem tednu bo Zdravstveni dom Domžale za občane občin Domžale, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin nadaljeval z množičnim presejalnim testiranjem SARS CoV-2 s hitrimi antigenskimi testi.
Testiranje bo potekalo v Domžalah v Športnem parku pri drsališču, in sicer:
- ponedeljek, 5. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- torek, 6. 7. 2021 in sreda, 7. 7. 2021, med 7.15 in 13.30 uro
- četrtek, 8. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- petek, 9. 7. 2021, med 7.15 in 13.30 uro
⇒ Odmor v dopoldanskem času od 10.00 do 11.00 ure
⇒ Odmor v popoldanskem času od 16.00 do 17.00 ure
Na testiranje se ni potrebno posebej naročiti. S seboj imejte osebno izkaznico in kartico obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Izdaja potrdil je brezplačna in poteka v Športnem parku:
- ponedeljek, 5. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- torek, 6. 7., sreda, 7. 7. 2021, med 7.15 in 14. uro
- četrtek, 8. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- petek, 9. 7. 2021, med 7.15 in 14. uro
⇒ Odmor v dopoldanskem času od 10.00 do 11.00 ure
⇒ Odmor v popoldanskem času od 16.00 do 17.00 ure
Ker je interes za testiranje izredno velik, na lokacijo ne hodite zadnje minute pred zaprtjem obratovanja, temveč pridite vsaj 15 minut do 14. ure. V nasprotnem primeru se zaradi prevelikega števila čakajočih lahko zgodi, da testiranja tisti dan ne boste mogli opraviti.
-
tor06Jul202107:15 - 13:30Športni park Domžale pri drsališču
Tudi v tem tednu bo Zdravstveni dom Domžale za občane občin Domžale, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin nadaljeval z množičnim presejalnim testiranjem SARS CoV-2 s hitrimi antigenskimi testi.
Testiranje bo potekalo v Domžalah v Športnem parku pri drsališču, in sicer:
- ponedeljek, 5. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- torek, 6. 7. 2021 in sreda, 7. 7. 2021, med 7.15 in 13.30 uro
- četrtek, 8. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- petek, 9. 7. 2021, med 7.15 in 13.30 uro
⇒ Odmor v dopoldanskem času od 10.00 do 11.00 ure
⇒ Odmor v popoldanskem času od 16.00 do 17.00 ure
Na testiranje se ni potrebno posebej naročiti. S seboj imejte osebno izkaznico in kartico obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Izdaja potrdil je brezplačna in poteka v Športnem parku:
- ponedeljek, 5. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- torek, 6. 7., sreda, 7. 7. 2021, med 7.15 in 14. uro
- četrtek, 8. 7. 2021, med 7.15 in 19. uro
- petek, 9. 7. 2021, med 7.15 in 14. uro
⇒ Odmor v dopoldanskem času od 10.00 do 11.00 ure
⇒ Odmor v popoldanskem času od 16.00 do 17.00 ure
Ker je interes za testiranje izredno velik, na lokacijo ne hodite zadnje minute pred zaprtjem obratovanja, temveč pridite vsaj 15 minut do 14. ure. V nasprotnem primeru se zaradi prevelikega števila čakajočih lahko zgodi, da testiranja tisti dan ne boste mogli opraviti.
-
tor06Jul202110:00 - 12:00Jarina, Ulica 7. avgusta 9, Dob
Torek, 6. 7. 2021
dan za nakupHRANE LETNIH ČASOV
Na voljo bodo ameriške borovnice, marelice, jagode, stročji fižol, rumena in zelena paprika, kumare, bučke, korenček, mladi krompir, por, paprika babura, jajca pašne reje in ostala sezonska ponudba lokalnih pridelovalcev.
od 10.00 do 12.00
JARINA
Ulica 7. avgusta 9, Dob -
tor06Jul202110:00Mestni kino Domžale
Prosimo vas, da si pred obiskom Mestnega kina Domžale preberete zavihek Varno v kino.
Joe Gardner je srednješolski učitelj glasbe, ki že vse življenje sanjari o tem, da bi nastopil kot jazzovski glasbenik. Ko na odprtem odru newyorškega kluba Half Note Club navduši občinstvo, končno dobi priložnost za nastop. A zgodi se mu nekaj povsem nepričakovanega – na poti iz službe pade v cestni kanal in ostane brez duše. Znajde se na seminarju, kjer duše razvijajo in pridobivajo strast, preden jih transportirajo v novorojenčke na Zemlji. Med drugimi Garner spozna tudi obupano dušo 22, ki se že leta trudi, da bi zapustila seminar in se na Zemljo vrnila preden bo prepozno. Prejemnik dveh oskarjev (najboljši animirani film, najboljša glasba). -
tor06Jul202113:30 - 16:30Občina Trzin - avla Centra Ivana Hribarja
Obveščamo vas, da bo Zdravstveni dom Domžale v torek, 06.07.2021 in v sredo, 07.06.2021 izvajal cepljenje proti Covid-19 za nenaročene paciente z mobilnimi timi po občinah.
Lokacije in termini so sledeči:
Torek, 06.07.2021
- Občina Trzin (avla Centra Ivana Hribarja) med 13.30 in 16.30 uro.
- Občina Mengeš (avla kulturnega doma) med 17.30 in 20.30 uro.
Sreda, 07.07.2021
- Občina Lukovica (avla Kulturnega doma) med 13.30 in 16.30 uro.
- Občina Moravče (avla Kulturnega doma) med 17.30 in 20.30 uro.
Cepili bomo s cepivom proizvajalca Johnson&Johnson, za katerega je potreben samo en odmerek in s cepivom proizvajalca Pfizer, za katerega sta predvidena dva odmerka. Drugi odmerek cepiva Pfizer je predviden 3 tedne po prvem odmerku, za katerega boste klicani s strani cepilne ambulante.
Cepili bomo po vrstnem redu prihoda.
S seboj prinesite kartico zdravstvenega zavarovanja in osebno izkaznico.
Veseli bomo čim večje udeležbe.
Zdravstveni dom Domžale
-
tor06Jul202117:30 - 20:30Občina Mengeš- avla Kulturnega doma
Obveščamo vas, da bo Zdravstveni dom Domžale v torek, 06.07.2021 in v sredo, 07.06.2021 izvajal cepljenje proti Covid-19 za nenaročene paciente z mobilnimi timi po občinah.
Lokacije in termini so sledeči:
Torek, 06.07.2021
- Občina Trzin (avla Centra Ivana Hribarja) med 13.30 in 16.30 uro.
- Občina Mengeš (avla kulturnega doma) med 17.30 in 20.30 uro.
Sreda, 07.07.2021
- Občina Lukovica (avla Kulturnega doma) med 13.30 in 16.30 uro.
- Občina Moravče (avla Kulturnega doma) med 17.30 in 20.30 uro.
Cepili bomo s cepivom proizvajalca Johnson&Johnson, za katerega je potreben samo en odmerek in s cepivom proizvajalca Pfizer, za katerega sta predvidena dva odmerka. Drugi odmerek cepiva Pfizer je predviden 3 tedne po prvem odmerku, za katerega boste klicani s strani cepilne ambulante.
Cepili bomo po vrstnem redu prihoda.
S seboj prinesite kartico zdravstvenega zavarovanja in osebno izkaznico.
Veseli bomo čim večje udeležbe.
Zdravstveni dom Domžale
-
tor06Jul202120:30Mestni kino Domžale
Prosimo vas, da si pred obiskom Mestnega kina Domžale preberete zavihek Varno v kino.
Luc, sin podeželskega mizarja, prispe v Pariz, da bi opravljal sprejemni izpit na prestižni šoli umetnostne obrti. Na avtobusni postaji ogovori mladenko po imenu Djemila, s katero se zaplete v kratko romanco. ‘Nikoli te ne bom pozabil,’ ji dahne, ko se čez nekaj dni odpravlja nazaj domov. Kmalu po vrnitvi v očetovo hišo pa naleti na svojo srednješolsko ljubezen …iz prve roke»Mladi igralci in veterani v ekipi so se na snemanju odlično ujeli. Seveda pa ne smemo pozabiti na Andréja Wilmsa, veterana med igralci – med tem velikim umetnikom in tistimi, ki so prvič nastopali v filmu oziroma so šele na začetku kariere, je vladalo čudovito spodbudno vzdušje. /…/ Zame je ravno tako navdihujoče delati z igralci pri dvajsetih kot s starimi mački. /…/ Wilms je res izjemen. /…/ Velik umetnik je, tako kot moj oče. V Soli solza sem slikal sina in očeta, pri tem pa me je vodila identifikacija tako s sinom kot z očetom. Čustvene vezi v svojih filmih običajno gradim na predzavestni ravni; ta proces mi ni vedno povsem jasen, kot bi me poganjal nekakšen latentni spomin, ki ga ni mogoče razložiti – in prav to daje mojim prizorom ton. /…/ Filmi, ki sugerirajo neko misel, so najlepši. Vendar nikoli ne vem, kako bo to učinkovalo na gledalce. Včasih sem zelo negotov: ali imam prav, da snemam črno-belo, na filmski trak …? Snemanje v črno-beli tehniki mi je v velik užitek, vendar pa včasih, kadar gledam sodobne črno-bele filme, opazim retro pristop, ki mi ni všeč. Po drugi strani pa črno-bela fotografija igralca očisti vseh vlog, ki jih je odigral v barvah. /…/ Mizarska obrt je zelo slikovita, ves tisti chiaroscuro očetove delavnice … Zelo rad snemam na tak način in prav zato sem izbral Renata Berto: eden redkih snemalcev je, ki znajo delati s chiaroscurom. /…/ Snemanje filmov je – veliko bolj, kot si ljudje predstavljajo – stvar potez. Zato me spominja na slikanje, na slikarske poteze. Poleg tega je tudi mnogo bolj instinktivno, kot si ljudje mislijo. Včasih narediš posnetek in – ne veš zakaj, ampak deluje. Film Sol solza sem snemal v duhu ‘ne vem, kako naj to naredim’. In mislim, da je delovalo: uspelo mi je posneti film, ki ves čas ostaja nedolžen.« Philippe Garrelportret avtorjaPhilippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. V šestdesetih letih se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena.Garrel je prejel številne nagrade na prestižnih mednarodnih festivalih. Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca (Les amants réguliers). Slednji je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa Garrela. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (La jalousie, 2013), prvem delu tako imenovane »trilogije o ljubezni«. Drugi del trilogije V senci žensk (L’ombre des femmes, 2015) je leta 2015 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, dve leti kasneje pa je v isti sekciji nagrado SACD prejel zaključni del trilogije L’Amant d’un jour (2017).Film Sol solza je bil premierno prikazan na festivalu v Berlinu.odmevi medijev»Sol solza, črno-beli bildungsroman, je pravi ‘vajeniški’ film, v katerem se liki učijo obrti, življenja in ljubezni. /…/ Garrel, čigar poteze spominjajo na gravuro ali bolje jedkanje, s pomočjo fotografije Renata Berte ujame milino nasmeha, nerodnost vedenja in lepoto ženskega telesa ob zori – pri čemer pripovedi nikoli ne prekinja slika; posnetek nikoli ni zgolj v službi zgodbe. Graver (ali jedkar) Garrel je tako nekje na pol poti med filmskim ustvarjalcem in mizarjem (rokodelcem). Ni namreč treba biti strokovnjak ‘garrelovskih znanosti’, da bi razumeli avtobiografsko razsežnost filma, ki se posveča prenašanju znanja in konča z očetovo smrtjo. /…/ In ker smo že omenili umetniško zvrst, ki je bila nekoč zelo cenjena, čeprav velja za drugorazredno, je treba jasno povedati: pričujoči film je mojstrovina majhnega mojstra – ti so včasih največji umetniki.« Marc Cerisuelo, Positif»Vsak film je vedno tudi nagovor. Sol solza pripoveduje o ljubezni in prenašanju znanja. Ni treba posebej poudarjati, da gre tudi za poklon Mauriceu Garrelu: to je oda igralcu in vsem umetnikom, ki svojo umetnost ustvarjajo s ponižnostjo in znanjem obrtnikov iz prejšnjih časov.« Hava Sarfati, Bande à part»Odkar se je vrnil k večji varčnosti, ki je postala metoda (malo število likov, kratka snemanja, kratki filmi) – se pravi od Ljubosumja naprej – Philippe Garrel klesti, reže ali pa se preprosto podaja naravnost v (brezčasno) jedro tistega, kar intimno povezuje ljubimce. /…/ Film Sol solza je študija, v kateri govorica telesa pove več kot vsa psihologija (ni naključje, da Garrel – kot je pri prvi montaži počel tudi Rohmer – delovne posnetke vedno pregleduje brez zvoka). Zgodba o čustvih – režiserjeva dolgoletna tema – namreč ni sestavljena le iz izmenjanih besed, pač pa je zapisana s telesi, ki eno drugemu tu in tam odgovorijo.« Charlotte Garson, Cahiers du Cinéma»Filmi Philippa Garrela imajo edinstveno teksturo. Ta izhaja predvsem iz režiserjeve dolgoletne privrženosti črno-belemu filmu /…/, ki njegova dela umešča v čudno prostorsko-časovno dimenzijo, v Pariz, ujet med sence preteklosti in svetlobo današnjosti; privrženosti, ki je v današnjem času digitalne preobrazbe že sama po sebi dejanje upora. /…/ Sol solza, režiserjev osemindvajseti celovečerec /…/, predstavlja lep primer omenjene teksture, ki jo zaznamujeta svojevrstna konsistenca in ton. Za film, katerega protagonist je rokodelec, ta ljubezen do materije ni naključna. In ker gre za režiserja, ki film razume kot rokodelstvo, je Sol solza zagotovo treba brati kot nekakšno izpoved umetniškega creda.« Mathieu Macheret, Le Monde»/…/ moralna zgodba brez obsojanja, ki v sebi nosi bistvo življenja (ljubezenski zmenki, poljubi, ples, objemi) in senco smrti /…/. ‘Tu nisem domač,’ reče Luc na začetku filma. In Garrel pred nami razgrne prav ta slepi vstop v romantično življenje, napovedujoč polom, kadar ‘manjkajo kotniki’ in kadar prezremo ali pozabimo izkušnje prejšnjih generacij.« Fabien Lemercier, Cineuropa»Film se poleg vsega ponaša tudi z enim najboljših plesnih prizorov v zadnjem času.« Richard Brody, The New Yorker -
tor06Jul202120:30Mestni kino Domžale
Prosimo vas, da si pred obiskom Mestnega kina Domžale preberete zavihek Varno v kino.
Luc, sin podeželskega mizarja, prispe v Pariz, da bi opravljal sprejemni izpit na prestižni šoli umetnostne obrti. Na avtobusni postaji ogovori mladenko po imenu Djemila, s katero se zaplete v kratko romanco. ‘Nikoli te ne bom pozabil,’ ji dahne, ko se čez nekaj dni odpravlja nazaj domov. Kmalu po vrnitvi v očetovo hišo pa naleti na svojo srednješolsko ljubezen …iz prve roke»Mladi igralci in veterani v ekipi so se na snemanju odlično ujeli. Seveda pa ne smemo pozabiti na Andréja Wilmsa, veterana med igralci – med tem velikim umetnikom in tistimi, ki so prvič nastopali v filmu oziroma so šele na začetku kariere, je vladalo čudovito spodbudno vzdušje. /…/ Zame je ravno tako navdihujoče delati z igralci pri dvajsetih kot s starimi mački. /…/ Wilms je res izjemen. /…/ Velik umetnik je, tako kot moj oče. V Soli solza sem slikal sina in očeta, pri tem pa me je vodila identifikacija tako s sinom kot z očetom. Čustvene vezi v svojih filmih običajno gradim na predzavestni ravni; ta proces mi ni vedno povsem jasen, kot bi me poganjal nekakšen latentni spomin, ki ga ni mogoče razložiti – in prav to daje mojim prizorom ton. /…/ Filmi, ki sugerirajo neko misel, so najlepši. Vendar nikoli ne vem, kako bo to učinkovalo na gledalce. Včasih sem zelo negotov: ali imam prav, da snemam črno-belo, na filmski trak …? Snemanje v črno-beli tehniki mi je v velik užitek, vendar pa včasih, kadar gledam sodobne črno-bele filme, opazim retro pristop, ki mi ni všeč. Po drugi strani pa črno-bela fotografija igralca očisti vseh vlog, ki jih je odigral v barvah. /…/ Mizarska obrt je zelo slikovita, ves tisti chiaroscuro očetove delavnice … Zelo rad snemam na tak način in prav zato sem izbral Renata Berto: eden redkih snemalcev je, ki znajo delati s chiaroscurom. /…/ Snemanje filmov je – veliko bolj, kot si ljudje predstavljajo – stvar potez. Zato me spominja na slikanje, na slikarske poteze. Poleg tega je tudi mnogo bolj instinktivno, kot si ljudje mislijo. Včasih narediš posnetek in – ne veš zakaj, ampak deluje. Film Sol solza sem snemal v duhu ‘ne vem, kako naj to naredim’. In mislim, da je delovalo: uspelo mi je posneti film, ki ves čas ostaja nedolžen.« Philippe Garrelportret avtorjaPhilippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. V šestdesetih letih se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena.Garrel je prejel številne nagrade na prestižnih mednarodnih festivalih. Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca (Les amants réguliers). Slednji je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa Garrela. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (La jalousie, 2013), prvem delu tako imenovane »trilogije o ljubezni«. Drugi del trilogije V senci žensk (L’ombre des femmes, 2015) je leta 2015 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, dve leti kasneje pa je v isti sekciji nagrado SACD prejel zaključni del trilogije L’Amant d’un jour (2017).Film Sol solza je bil premierno prikazan na festivalu v Berlinu.odmevi medijev»Sol solza, črno-beli bildungsroman, je pravi ‘vajeniški’ film, v katerem se liki učijo obrti, življenja in ljubezni. /…/ Garrel, čigar poteze spominjajo na gravuro ali bolje jedkanje, s pomočjo fotografije Renata Berte ujame milino nasmeha, nerodnost vedenja in lepoto ženskega telesa ob zori – pri čemer pripovedi nikoli ne prekinja slika; posnetek nikoli ni zgolj v službi zgodbe. Graver (ali jedkar) Garrel je tako nekje na pol poti med filmskim ustvarjalcem in mizarjem (rokodelcem). Ni namreč treba biti strokovnjak ‘garrelovskih znanosti’, da bi razumeli avtobiografsko razsežnost filma, ki se posveča prenašanju znanja in konča z očetovo smrtjo. /…/ In ker smo že omenili umetniško zvrst, ki je bila nekoč zelo cenjena, čeprav velja za drugorazredno, je treba jasno povedati: pričujoči film je mojstrovina majhnega mojstra – ti so včasih največji umetniki.« Marc Cerisuelo, Positif»Vsak film je vedno tudi nagovor. Sol solza pripoveduje o ljubezni in prenašanju znanja. Ni treba posebej poudarjati, da gre tudi za poklon Mauriceu Garrelu: to je oda igralcu in vsem umetnikom, ki svojo umetnost ustvarjajo s ponižnostjo in znanjem obrtnikov iz prejšnjih časov.« Hava Sarfati, Bande à part»Odkar se je vrnil k večji varčnosti, ki je postala metoda (malo število likov, kratka snemanja, kratki filmi) – se pravi od Ljubosumja naprej – Philippe Garrel klesti, reže ali pa se preprosto podaja naravnost v (brezčasno) jedro tistega, kar intimno povezuje ljubimce. /…/ Film Sol solza je študija, v kateri govorica telesa pove več kot vsa psihologija (ni naključje, da Garrel – kot je pri prvi montaži počel tudi Rohmer – delovne posnetke vedno pregleduje brez zvoka). Zgodba o čustvih – režiserjeva dolgoletna tema – namreč ni sestavljena le iz izmenjanih besed, pač pa je zapisana s telesi, ki eno drugemu tu in tam odgovorijo.« Charlotte Garson, Cahiers du Cinéma»Filmi Philippa Garrela imajo edinstveno teksturo. Ta izhaja predvsem iz režiserjeve dolgoletne privrženosti črno-belemu filmu /…/, ki njegova dela umešča v čudno prostorsko-časovno dimenzijo, v Pariz, ujet med sence preteklosti in svetlobo današnjosti; privrženosti, ki je v današnjem času digitalne preobrazbe že sama po sebi dejanje upora. /…/ Sol solza, režiserjev osemindvajseti celovečerec /…/, predstavlja lep primer omenjene teksture, ki jo zaznamujeta svojevrstna konsistenca in ton. Za film, katerega protagonist je rokodelec, ta ljubezen do materije ni naključna. In ker gre za režiserja, ki film razume kot rokodelstvo, je Sol solza zagotovo treba brati kot nekakšno izpoved umetniškega creda.« Mathieu Macheret, Le Monde»/…/ moralna zgodba brez obsojanja, ki v sebi nosi bistvo življenja (ljubezenski zmenki, poljubi, ples, objemi) in senco smrti /…/. ‘Tu nisem domač,’ reče Luc na začetku filma. In Garrel pred nami razgrne prav ta slepi vstop v romantično življenje, napovedujoč polom, kadar ‘manjkajo kotniki’ in kadar prezremo ali pozabimo izkušnje prejšnjih generacij.« Fabien Lemercier, Cineuropa»Film se poleg vsega ponaša tudi z enim najboljših plesnih prizorov v zadnjem času.« Richard Brody, The New Yorker