Koledar dogodkov

Odprtje razstave o nekdanji pomembni usnjeno-galanterijski tovarni v Domžalah.

Pozdravna nagovora: Toni Dragar, župan Občina Domžale, Cveta Zalokar, direktorica KDFBD / O razstavi: Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti / Kulturni program: Ljudske pevke KD Domžale, vodi Mara Vilar / Koncept razstave in besedilo: Katarina Rus Krušelj / Oblikovanje in postavitev razstave: Katarina Goltez / Razstava bo odprta do konca leta 2019.

Razstava je zasnovana kot vsebinska nadgradnja razstave Naše tovarne, naš ponos iz leta 2016 na temo gorenjske industrijske dediščine. Porodila se je ideja, da pripravimo javno povabilo za zbiranje gradiva in izdelkov tovarne TOKO Domžale, kateremu se je odzvalo več posameznikov, društev in javnih organizacij. V dveh letih se je zbralo presenetljivo veliko gradiva – preko tristo različnih izdelkov, fotografij in zgodb, s katerimi smo sestavili skupen spomin na nekdanjo domžalsko tovarno.

Vsem sodelujočim se zahvaljujemo za prispevek k sestavi ene izmed pomembnih zgodb iz domžalske industrijske dediščine.

Danes mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. Ostaja spomin na pomembno domžalsko tradicijo izdelovanja usnjene galanterije in njeno visoko kakovost.

Začetki usnjarsko-galanterijske dejavnosti v Domžalah so povezani z zatonom slamnikarske industrije.  Med obema vojnama so nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni in usnjarsko-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja, je tako nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.

Z usnjarsko-galanterijsko dejavnostjo je v Domžalah pričelo podjetje Nemca Franca Zorna, ki je leta 1937 kupilo nekdanjo največjo domžalsko slamnikarsko tovarno ter jo spremenilo v obrat usnjene galanterije. Iz Zornove tovarne sta leta 1939 izstopila brata Okršlar in odprla samostojno podjetje drobne usnjene galanterije ter jo nadgradila z novim tovarniškim objektom na južnem delu Domžal.

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo  Zornovega in Okršlarjevega obrata v Obrat 1 in 2. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. Za nadaljnji razvoj so bili pomembni dejavniki: rast števila zaposlenih, večanje proizvodnje ter spreminjane strukture zaposlenih, saj so bile zaposlene v glavnem ženske, posodobljena tehnologija, strokovno izobraževanje kadra, sledenje aktualnim  modnim trendom, stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem in tujem trgu. Dejstvo je, da je bila tovarna TOKO ena izmed prvih, ki se je s svojimi izdelki uveljavila v zahodnem svetu kmalu po 2 sv. vojni.

V dveh desetletjih se je podjetje razvilo v eno največjih galanterijskih tovarn, ne le na slovenskem in jugoslovanskem trgu, temveč tudi v Evropi. Za svoje dosežke je prejelo številne nagrade ter uspelo ohranjati mednarodni sloves kakovostne in oblikovalsko dovršene usnjene galanterije. Leta 1970 je bilo zaposlenih že okoli 1200 delavcev, tako da je bilo v Občini Domžale med podjetji z največ zaposlenimi.

Sčasoma je zaradi vse večje konkurence na domačem in tujem tržišču, skokovitega naraščanja cen surovin in storitev ter zmanjšane kupne moči prebivalstva, tovarna bila primorana svojo proizvodnjo krčiti. Ne le TOKO, temveč tudi druge slovenske tovarne usnjarsko predelovalne industrije so pred osamosvojitvijo poslovale v težkih pogojih. Proces deindustrializacije in tranzicije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega tržišča, kot tudi z izgubo zunanjega trga, ni obšel Domžal. Kasneje se je spremenila lastniška in velikostna struktura podjetja. Zaradi krčenja svojega programa je podjetje opustilo Obrat 2 ter posledično se je število zaposlenih zmanjševalo. Sedež podjetja se je prestavil v Lukovico, industrijsko področje obrata 1 se je umaknilo novi stanovanjsko-storitveni soseski Krizant.

Katarina Rus Krušelj

Fotografije iz arhivov A. Majhenič, Knjižnica Domžale, KDFBD