Pletemo spomine … z Moravško Maro

Še pomnite Domžalci?

Kako je Domžale in družabno ter kulturno življenje v njih leta 1949 videlo 17-letno dekle, ki se je takrat v naš kraj priselilo iz bližnjih Moravč? Kako so jo sprejeli pravi Domžalčani, staroselci, in kako jih je dojemala ona? Sliko Domžal in „Domžalcev“ v sredini in drugi polovici 20. stoletja pa tudi delo in vzdušje v nekdanji tovarni Toko nam je v pogovoru z Andrejo Čokl pričarala Mara Vilar.

Na domoznanskem večeru »Še pomnite Domžalci?», ki poteka v organizaciji TIC Domžale, Andreje Čokl in Knjižnice Domžale v četrtek, 22. marca 2018, potekal večer poln spominov, smeha, vicev in pesmi. V Knjižnici Domžale so gostili »ikono«, najbolj znano Domžalko Maro Vilar – Moravško Maro. 

V pogovoru smo slišali, da je bilo pri hiši osem otrok, doma jih niso »ujčkali«, saj so morali delati že od malih nog na kmetiji, po pripovedovanju Mare pa niso smeli iz gozda nikoli priti praznih rok. Vedno so morali prinesti domov kaj vej, drv ali pa gozdnih sadežev. Med pogovorom je imela Mara na mizi sliko pokojne mame in očeta. Že v mladih letih je doživljala življenje »pestrne«, saj je še kot otrok pazila na otroke. Kot sedemnajst letno dekle je leta 1949 prišla kot hribovsko dekle iz vasi v Domžale, ki je bilo že takrat malo mesto. Zaposlila se je najprej v Univerzale, zatem pa v tovarni Toko, kjer je ostala vse do upokojitve. Tudi tu ji ni bilo z rožicami postlano, saj svojega stanovanja še nekaj let ni imela, zato je delala v tovarni, popoldne pa še pri kmetih, da je dobila streho nad glavo in hrano, pa še to je morala večkrat doplačati od plače. Mara se še zelo dobro spominja tistih časov, pa vzdušja v tovarni Toko.

V tovarni Toko je delala kot delavka na normo. »Takrat je bila hrana skromna, v službi ni bilo malice,« pove Mara. Bila je vsa vesela, da je bilo delo in plača. Za prvo plačo je očetu kupila jopico. Dvakrat je bila tudi »udarnica«. To pomeni, da je bila spretna in hitra pri delu, saj so delali na normo. Takšen naziv je bil takrat časten. »V meni je vedno živela pesem in spomnim se, da sem v tovarni večkrat zapela in so mi mnogokrat očitali, kaj pojem, saj sem tam za to, da delam in ne zato, da pojem,« je dodala Mara.

Poleg službe je še dodatno opravljala dela pri okoliških kmetih za hrano in stanovanje, saj so bile takrat v Domžalah še velike kmetije, dela pa ogromno, saj ni bilo traktorjev, kot danes. Vse so delali na roke in z živalskimi vpregami. Tako se je preživljala prve štiri leta. Rada je imela tudi stik z zemljo. Prva gospodinja, pri kateri je Mara živela dve leti, je imela v najemu zemljo ter tudi nekaj živali. Mara je zelo rada hodila tudi v kino. Po šestih letih življenja v Domžalah, je že dobila svojo samostojno sobico nad nekdanjo Metalko, kjer ni bilo vode in so jo morali nositi iz štirne. »Vedno sem bila vesela vsakega napredka,« pripomni Mara in doda: »Mami sem vedno napisala pismo, kjer sem ji povedala za vsak moj napredek.«

In to nekdanje hribovsko dekle z vasi je hitro postalo del kulturnega in družabnega življenja v mestu, leta 2015 pa smo jo kot Moravško Maro spoznali na Slovenija ima Talent.

Mari je bila glasba položena že v zibko, saj je oče bil kulturnik in tudi 50 let organist v cerkvi, mama pa pevka, brat zborovodja ter ustanovitelj Moravške godbe. Živeli so na trgu ob cerkvi, kjer so bili ves čas prisotni pevski zbori. Slišali smo še kar nekaj anekdot in zgodb, tudi šaljivih, kakšno je bilo takrat kulturno in družabno življenje. Hodili so v kino, gledališče, ples, prepevali so zbori, rada je brala, tudi igrala … Priključila se je zboru Svoboda ter AFŽ, leta 1978 pa je ustanovila zbor, saj je bilo v Sloveniji tistega časa precej tovarn, ki so se ukvarjale z predelavo in šivanjem usnja, vsi pa so imeli že svoje zbore, le Toko ga še ni imel. Mara je prišla tudi v delavski svet, kjer so se pred praznovanjem prvega maja spraševali, kakšno praznovanje bi naredili. »Takrat sem skočila v zrak in povedala, da bi lahko kaj zapeli. Ostali so me vprašali, kje bom pevke dobila? Ja v tovarni!, sem jim odgovorila. In res sem kmalu dobila dvaindvajset pevk,« ponosno pove Mara. Z ženskim pevskim zborom Toko so nato veliko prepevali na različnih praznovanjih in dogodkih v tovarni, na proslavah, raznih prireditvah in tudi na različnih tekmovanjih. Leta 1983 se je v Slovenj Gradcu začelo tudi srečanje Pevskih zborov usnjarskih mest. Leta 2014 so imeli že 29. srečanje po vrsti, ki je bilo takrat v Domžalah. Vsako leto namreč prireditev pripravi drug pevski zbor. »Za pomoč se zahvaljujemo Občini Domžale in Pavlu Pevcu, ki je vse skupaj pripravil,« hvaležno pripomni Mara. Je tudi žalostna, hkrati pa tudi vesela. Žalostna, ker so vse tovarne usnja v Sloveniji propadle, vesela pa, da so vsi usnjarski zbori ostali in se vsako leto srečujejo v drugih krajih ter prepevajo in se družijo.

Mara nam je pripovedovala tudi o današnjih časih, pa o ljudskih pesmih, saj imajo vse ljudske pesmi svoj motiv. Pesmi govorijo o ljubezni, smrti, gorah, poljih, travnikih, oblakih, rožah, trti … In vse imajo svojo nit, saj so pesmi dolge tudi deset in več kitic, ne pa kot danes, ko ansambli pojejo dve kitici in refren, zatem pa še enkrat ponovijo in je pesmi konec, še preden se je dobro začela in to brez repa in glave. Mara je res prava veseljakinja, in kljub temu, da je malo zbolela, je iz nje kar vrelo pripovedovanje o svojem življenju, natresla pa nam je tudi kar nekaj šal.

Ob koncu se je gostji in voditeljici za tako lep večer zahvalila še vodja TIC-a Domžale Mira Bečan ter jima podarila šopek cvetja in čokolado. Več o tem, kaj je povedala Moravška Mara si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi
Pokaži več