»Raje sproščena teta kot preobremenjena mati«

Materinstvo ali starševstvo je odločitev. Ni pa za vsakogar

Ste kdaj premišljevali, v kolikšni meri lahko materinstvo izpolni žensko? Ji pomaga do občutka (samo)uresničitve? Do iskanega in želenega občutka celostne izpolnjenosti? Ali je ženska, ki iskreno čuti, da si ne želi starševske vloge, ker ji morebiti način življenja, kakršnega ima, povsem ustreza in se mu ne želi odreči, v resnici kaj manj ženska? Ste se kdaj iskreno vprašali, kaj bi storili, če bi lahko zavrteli čas nazaj in bi se znova znašli pred vprašanjem o materinstvu? Kako bi se odločili?

Materinstvo ali starševstvo je vseživljenjska vloga. Mama in oče se vsak dan srečujeta z izzivi, ki so ženskam in moškim, ki so se odločili drugače, prihranjeni. Materinstvo ali starševstvo je odločitev. Ni obveznost, vsakdo pa je tudi ne občuti kot nekaj nujnega. Je nepovratna odločitev, ki prinese številne prijetne, pa tudi manj prijetne posledice. In glede materinstva oziroma starševstva se vsakdo odloči zase.

Številni so razlogi, zaradi katerih se ženska odloči, da ne bo postala mati. Kako to, da se odzivi drugih razlikujejo glede na razlog, ki jo je pripeljal do te odločitve? Zakaj so izrazi, ki spremljajo izkušnjo materinstva in starševstva, pogosto ne ravno spodbudni in koliko imajo ženske resnično tiste pristne želje po materinstvu, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko.

Zdi se, da vprašanje materinstva tako ali drugače vedno buri duhove. Materinstvo ni obveznost niti nujnost. Ni nekaj, kar se »avtomatično mora«, ampak je vedno stvar odločitve posameznika. Zakaj se mnenja, povezana s to odločitvijo, tako zelo razhajajo?

Kakor se razlikujejo razlogi žensk, ki se zavestno odločijo, da ne bodo imele otrok, tako se razlikujejo razlogi za odzive na to odločitev. Pa poglejmo, kaj vse vpliva na okolico, da si jemlje pravico narekovati ženski, naj ima otroke, tudi če si tega ne želi. Čutenje, ki pri tem prevladuje, je strah. Zakaj? Tu so družbene norme – kot kolektiv še nismo prerasli prepričanja, da je varneje in udobneje, če slediš množici; marsikdo se boji biti drugačen (ali imeti hčer, ki je drugačna). Pa pričakovanja sorodnikov (zlasti potencialnih starih staršev, ki si želijo vnukov), strah pred osamljenostjo na stara leta, idealiziranje materinstva, ki naj bi bilo osrečujoče za vsako žensko. In seveda dobro staro šovinistično prepričanje, da žensko, ki ima otroke, laže kontroliraš. Kar v nekaterih pogledih (ali za določeno obdobje) drži, večinoma pa sploh ne.

(foto: canva.com)

Ko beseda nanese na materinstvo, so najpogostejši trije odzivi. Če ženska bližnjim sporoči, da ne more imeti otrok, se v njih kaj hitro prebudi sočutje, odzovejo se s tolažbo in razumevanjem. Ko ženska razloži odlaganje materinstva z objektivnimi dejavniki, kot so finančna nestabilnost, iskanje ali čakanje na pravega partnerja in podobno, je prav tako deležna precejšnjega razumevanja, včasih tudi spodbude. V trenutku pa, ko ženska, tudi če ima partnerja, svojo odločitev utemelji s pomanjkanjem želje po materinstvu in/ali nepripravljenostjo, da bi se odrekla zastavljenemu načinu življenja, so sogovorniki sprva začudeni, temu pa sledijo negodovanje, prepričevanje in pogosto tudi obsojanje. Od kod takšni odzivi?

Poudariva, da govoriva seveda o negativnih odzivih, najpogostejše vzroke zanje sem omenila v prejšnjem odgovoru. Zreli ljudje se odzovejo drugače – s spoštovanjem do njenega stališča. Razlogov zanj pa je lahko veliko. Eden je preprosto ta, da se ženska ne želi odpovedati življenjskemu slogu, ki ji ustreza, pa naj gre za karierne cilje, svobodo za ustvarjalno izražanje ali zadovoljstvo s partnerstvom/nepartnerstvom, kakršnega živi. O tem nam pomaga razmišljati recimo youtuberka Jenny Mustard, ki v več vlogih zelo taktno in inteligentno pojasnjuje to svojo odločitev. Ne smemo pa pozabiti, da nekateri ljudje, tudi moški, ne želijo imeti otrok zaradi svojega travmatičnega otroštva; bodisi se ne čutijo dovolj močne za starševsko vlogo bodisi se jim ne zdi prav, da bi večgeneracijske travme prenašali na tiste, ki so najbolj nemočni. Nekaterim se ne zdi etično rojevati otroke na planet, ki ga človeštvo ropa virov za dostojno življenje.

O materinstvu oziroma starševstvu se pogosto piše kot o vseživljenjski vlogi, ki jo bodo vsaj v prvem desetletju spremljali številna odrekanja, žrtvovanje in tudi občutek ujetosti. Kasneje si namreč ni mogoče premisliti, kot lahko storimo pri drugih življenjskih odločitvah. Če temu dodamo še zavedanje, da gre za odločitev, ki ni vsiljena, ni obvezna niti nujna, je večkratni premislek o dejanski želji po tej izkušnji vsekakor priporočljiv.

Ogromna večina ljudi ima vrojeno prepričanje, da je človeško življenje sveto, nedotakljivo, tabu. Toliko bolj, če gre za življenje tvojega otroka. To pomaga staršem prebroditi odrekanje, žrtvovanje in občutek ujetosti. Je pa dobro, da si starši vse te občutke priznajo, da se jim ni treba »ukvarjati« z ljudmi, ki so se odločili za nestarševstvo, jim na skrivaj zavidati in jih obsojati. Kar pa zadeva premislek o tem, ali imeti otroke ali ne – zanj je potrebna zrelost. Da se je starost, ko imajo ljudje prvega otroka, pomaknila navzgor, se mi v tej luči sploh ne zdi napačno.

Kaj bi svetovali ženskam, ki ne čutijo želje po materinstvu, kako naj se odzovejo na žaljive pripombe, ki jih bodo najverjetneje prej ali slej deležne in jih zagotovo ne bodo pustile ravnodušnih?

Bolj ko se ukvarjamo s seboj, s svojim notranjim mirom in izpolnjenostjo, z delom, ki nam osmišlja življenje, z odnosi, ki nam polnijo baterije, manj ljudi, ki se spotikajo ob naše izbire, pritegujemo v svojo orbito. Če imamo težave z žaljivimi pripombami, je moj recept en sam – razmejitve! Za veliko večino ljudi je postavljanje jasnih meja, trganje (sama raje rečem razvezovanje) popkovnice, zdrava samostojnost glede na primarno družino ena temeljnih razvojnih nalog. Odločitev za nematerinstvo, ki je odločitev manjšine, je torej izvrstna priložnost, da to nalogo dobro opravimo.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com

 

Tagi